Bossmanov Piran

Če bi v soboto merili pozitivno energijo v Piranu, bi se barometer dvignil kar visoko. Mesto je preplavilo praznovanje dnevov kulturne dediščine. Glavni pečat jim daje društvo Anbot, eno redkih akterjev, ki mu je mar za dediščino. Kajti vsakdan Pirana je v zadnjem času vse prej kot sobotna slika. Nadenj se zgrinja nesreča na nesrečo, predvsem nenaravnega izvora. Uničen mandrač, povodenj v muzeju in nekritično podpiranje tamkajšnje nestrokovne direktorice, neurejen promet, podgane in hrup so v zadnjem letu že mestna stalnica. Pirančani, ki seveda znajo kritično prepoznati delovanje občinske uprave iz mandata v mandat, so razočarani. Še huje, pravijo, da jim odgovorni njihovo mesto uničujejo pred očmi. S prstom kakopak kažejo na župana Petra Bossmana in njegovo SD-četico, ki je v občinski upravi in javnih podjetjih dobila službe. Samo zato, ker je bila aktivna v njegovi predvolilni kampanji. In četudi je takšno kadrovanje do neke razumne mere ustaljena praksa vsake občinske oblasti, to ljudi ne potolaži. Ker ta Bossmanova četica v enem letu ni naredila zanje ničesar, kar v mestu potrebujejo, in uresničila obljub, zaradi katerih so jih izvolili. Še huje, dopustila je, da se v Piranu zadeve rušijo ena za drugo. Da je mera polna, so Pirančani prepričani, da ta četica dela le sebi v prid. Za take ali drugačne interese. Spomnimo na ustoličenje v. d. direktorja občinske uprave, na elektronsko in tako zelo prozorno zaroto proti neznanemu storilcu (beri: nezaželenemu podžupanu), za katero so mediji izvedeli še pred vložitvijo ovadbe, na zakulisne spletke okoli podpore direktorici pomorskega muzeja, na mlahavost pri obnovi mandrača. In na v vsako občinsko poro zažrtega Sebastjana Jeretiča, ki je Bossmanu pomagal na prestol, zdaj pa ga označuje za “šalabajzerja”. Mar ne izpolnjuje njegovih pričakovanj (beri: interesov)? Ko se bo četica preselila še v Portorož zaradi gradnje garažne hiše, pa utegne občanom res počiti film.