Božiček na mopedu

Prostor in čas sta dimenziji, ki določata naše bivanje na svetu. Koliko časa nam je še ostalo, koliko smo ga že izkoristili in koliko poti še imamo pred sabo, izčrpani od poti, ki smo jih že prehodili. Bistvena ontološka vprašanja za posameznika, za družbo, za politiko. Navsezadnje, življenje ni dosti daljše od sprehoda.

Pred dnevi sem se pozno zvečer sprehajal po Semedelski cesti. Bil je vlažen, deževen večer. Luči so skrivnostno odsevale na vlažni tlakovani cesti. Lepo bleščeče so sijale. Koper je bil kot na vsak decembrski večer odet v prijetno božično svetlobo. Če dobro pomislite, ni sijaj nič drugega kot mešanica svetlobe, teme in vlage. Eno brez drugega ne gre, po fizikalnih zakonih. To je naša narava.

Torej, sprehajal sem se po stari-novi Semedelski cesti. Beseda “semedela” v latinščini pomeni najkrajša pot. Ironija časa, da je do nedavno najkrajša koprska pot postala najdaljša regijska promenada. Čas s svojo krutostjo ne prizanese nikomur. Z leti se staramo in dozdeva se nam, da se čas, ki ga imamo pred seboj, krajša in pot daljša, še posebej če je vlaga v zraku. Ko sem prispel pred mostiček, ki zavije proti Žusterni, sem opazil, da na zadnji dolgi klopi dolge promenade nekdo leži. Speči možakar je bil natančno, pedantno zamotan v nepremočljive odeje. Utrnilo se mi je: Če je klošar, ima stil. Zapuščina kakšnega dedka Mraza preteklih let, ki so jo pozabili med svetilkami, ki osvetljujejo tudi podnožje stebra. Zvest svojemu plemenitemu, skoraj anglosaškemu stilu je možakar poleg svetilke parkiral svoj moped. Eden od predzadnjih, če že ne zadnjih modelov Tomosovih mopedov je bil skrbno privezan za svetilko z verigo, speto z novo zlato bleščečo ključavnico.

V celem bizarnem prizoru je najbolj izstopala papirnata vrečka, ki je pokrivala ogledalce na ročaju. Če ne bi bilo zime, vlage in dežja, bi pomislil, da je človek, ki spokojno leži na klopci, srečno padel nanjo iz kakšne dnevne sobe, kjer se je naveličal gledati in poslušati vedno en in isti film. Recimo tistega o slovenski politiki.

In kaj nam pripoveduje ta film? Dva tedna po volitvah se ukvarjamo z … volitvami. Kdo je zmagal, zakaj in kako? Kdo bo sestavil vlado, kako in s kom? Vsaka stranka je privezana za svojo svetilko, ki sveti na umazanijo pri nasprotniku. Medtem pa se pot vse bolj daljša in čas vse bolj krajša. Božička ne bo, ker je zaspal na klopci.