Božičnic in iger

Da je treba dati ljudem kruha in iger, pa bo mir v deželi, je vedel že Julij Cezar. Za igre je pri nas dobro poskrbljeno, tako za politične kot za športne, ki bodo enega svojih vrhuncev gotovo dočakale ob eurobasketu čez dve leti.

O kruhu bi težko rekli kaj podobnega. Da je država in z njo gospodarstvo v krizi, čivkajo že ptiči na vejah. Za dvomljivce so dober kazalnik pešanja gospodarstva tudi izplačila prazničnih posladkov v obliki trinajstih plač ali božičnic, saj njihovo število in višina v zadnjih treh letih upadata. Če je trinajsto plačo - v povprečju dobrih 700 evrov - še pred tremi leti dobila malo manj kot tretjina zaposlenih, je bilo lani takšnih srečnežev le za dobro četrtino, pa tudi povprečna višina priboljška se je spustila na dobrih 500 evrov.

Ali bodo delodajalci v letošnjem letu radodarni, je seveda odvisno od uspešnosti posameznih družb. Sindikati jim radodarnost toplo priporočajo, sploh tam, kjer so se vodilni - krizi navkljub - mastno nagradili, na zaposlene pa pozabili.

Prav delodajalci namreč prepogosto radi pozabijo, da božičnice ali trinajste plače niso le priboljški za novoletne zabave in večerje, pač pa marsikje tudi socialni korektiv, s katerim si zaposleni morda odplačajo obrok posojila ali stare položnice.

Pozabljajo pa tudi, da odtegnitev tovrstnih priboljškov povzroča slabo voljo in v skrajnih primerih vodi celo v nemire. Čudili smo se Grkom, ker so bili nekateri vajeni celo štirinajste plače, toda danes, ko je država bankrotirala, jih je mogoče razumeti.

Tako nas te dni bolj preseneča dejstvo, da si je vodilni v nekem slovenskem podjetju izplačal za več kot 16.000 evrov božičnice. Ali so jo dobili tudi zaposleni, sicer ni znano, a tako debele zagotovo ne.

Marsikateri delavec bo zadovoljen, če bo božičnico letos sploh dobil. Eh, marsikateri delavec bo zadovoljen, če bo sploh dobil plačo. Ali obdržal službo.

Pa kaj bi to, saj imamo že iger - sploh političnih - več kot dovolj!