Brati inu obstati

Naj prvi vrže kamen, kdor lahko zatrdi, da ni nikoli v otroštvu bentil nad, denimo, Kersnikovimi Kmetskimi slikami ali Cankarjevimi Črticami. Dobili smo jih v branje v obdobju, ko je marsikateri nadebudnež resnično čakal, kdaj bo presneti Ivan že kaj povedal o kakršnihkoli črticah. Kdaj se torej zgodi prelom, ko branje postane čisti užitek, hedonistično vsrkavanje doživetij, zamisli in znanj? Kdaj posameznik začuti, da ga privlačne gibljive slike s televizijskih zaslonov ne zmorejo več zadovoljiti? Da je splet s svojimi družabnimi omrežji sicer krasna omama, a da smo marsikdaj po urah “tipkarskega” druženja preprosto prazni? Najbrž ni recepta. Tudi starševski zgled ni vedno dovolj, saj zna marsikateri literat povedati, da njegovi otroci ne berejo; še njegovih del ne.

Zdi se, da imajo prav knjižničarji, ki pravijo, da so vedno obstajali ljudje, ki so bili sposobni vse čute usmeriti v branje, in tisti drugi, ki jih kakršnokoli poglabljanje ne bo nikoli prevzelo. Zaskrbljujoče je, da je slednjih vse več.

“Živimo v obdobju, ko za knjige ne najdemo več niti časa niti denarja. In če ga še najdemo, ga najdemo bistveno manj kot pred leti, čeprav nam je knjiga prav danes najbolj potrebna,” je ob otvoritvi Slovenskih dnevov knjige dejal Evald Flisar, eden naših najbolj branih in najbolj prevajanih literatov, ki v svojih delih koplje globlje v človekovo dušo. V dušo, ki jo zmore premakniti samo snov, iz kakršne je sama. In prav take snovi je v vrhunski književnosti veliko. Pravzaprav nevarno veliko, zato se dobre literature upravičeno boji vsaka oblast.

Knjiga se zato danes bolj kot kdajkoli prej zdi tisto brechtovsko učinkovito orožje, ki nas lahko reši. “Ti, ki berejo, ti, ki nam pripovedujejo, kaj berejo, ti, ki šumno obračajo strani svojih knjig, ti, ki imajo oblast nad rdečim in črnim črnilom in nad slikami, ti nas vodijo, nas usmerjajo, nam kažejo pot,” piše v Azteškem kodeksu iz leta 1524.

Odločitev je tako preprosta: brati inu obstati.