Brez bremen?

V odnosih med državami je simbolika pomembna. Lani so predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu obiskali Narodni dom in spomenik eksodusu ter tako preteklost simbolično zapisali preteklosti. S tem so prostor odprli sedanjosti in prihodnosti.

Obisk predsednika Danila Türka v Italiji je tako vsaj deloma razbremenjen starih polemik o krivdah fašizma in komunizma, polemik, ki so obremenjevala vsa dosedanja srečanja. Kar seveda ne pomeni, da se ne bodo več pojavljale razprave o tem, komu je sedanja meja kaj vzela in komu kaj (neupravičeno) podarila. Vendar pa bodo obrobnega, akademskega značaja. Vsaj upamo lahko, da bo tako.

Tudi skupna evropska pot miru od Devina do Bovca, ki jo predlaga slovenski predsednik, se zdi, da je bolj usmerjena h “kreativnemu razmišljanju o naši skupni prihodnosti”, kot pa k “spominom na tragično zgodovino”.

O narodnih manjšinah se tokrat govori odkrito in brez zadrege. Italijanski predsednik Napolitano je izjavil, da je slovenska manjšina najpomembnejša v Italiji. Doslej se o njej ni govorilo tako. Narodni manjšini, slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji, sta bili doslej obravnavani kot nepotrebni oviri in kot vzporedna škoda meddržavnih sporazumov o razmejitvi. Bili sta odprto vprašanje, kronična rana italijansko-slovenskih odnosov.

Upajmo, da se bo zdaj to vendarle spremenilo, da bosta državi poslej nanju gledali z zaupanjem in v njiju videli predvsem priložnost za sodelovanje. Vendar pa bosta morali prej narediti še marsikaj. Slovenija bo morala odgovoriti na vprašanje, zakaj je Italijanov iz leta v leto manj in zakaj zija tako širok razkorak med deklariranimi manjšinskimi pravicami in realnostjo. Italija pa, zakaj se pred desetimi leti sprejet zaščitni zakon za Slovence tako zelo počasi izvaja, zakaj mu oblasti postavljajo toliko ovir in zakaj je slovenski jezik na območju, kjer živi manjšina, še vedno tuj in nezaželen.