Brez domicila

Pred vrati je eden najvznemirljivejših knjižnih dogodkov, ki se ga najbolj veselijo ljubitelji knjig in branja, vsi ostali pa tako ali tako ne bodo nikoli izvedeli, kaj izgubljajo. Za bralce je Slovenski knjižni sejem literarna indija koromandija. Marsikatera založba načrtuje svoje nove izide prav v času sejma: tako imajo obiskovalci možnost prelistati knjige, še dišeče po tiskarni, predvsem pa si jih lahko privoščijo s sejemskim popustom, ki marsikatero knjigo naredi dostopnejšo.

A če smo aprila ob Slovenskih dnevih knjige ugotavljali, da je za obstoj (naroda ali posameznika) knjiga nujno potrebna, v slogu “brati inu obstati”, se morda velja ob tej priložnosti ozreti k tistim, ki skrbijo, da je kakovostna literatura natisnjena in pride do bralcev. Pogled na seznam razstavljalcev pokaže, da je primorskih založnikov pravzaprav peščica. Med njimi prevladujejo založbe Slovencev v Italiji. Založba Tržaškega tiska, tržaška Mladika, Zadruga Novi Matajur in Goriška Mohorjeva družba se na sejmu približajo tudi bralcem z drugih koncev Slovenije ter tako ne ostajajo zaprte v krogu zamejskih knjigoljubov. Ti prav gotovo niso edino bralstvo, ki ga nagovarjajo avtorji, kakršni so Rebula, Pahor, Kravos ali mlajši Bandelj. Podobno si krog bralcev z nastopom na sejmu širi verska založba Ognjišče. In tu se seznam večjih primorskih založb že konča. Če odmislimo majhne, specifične založbe, kakršni sta denimo Libris ali Eno, pa še kakšna, ki deluje na principu entuziazma in ljubezni do literature, se zdi, da je primorsko založništvo kriza dosegla veliko pred velikim globalnim zlomom. Prepoznavne splošne založbe, ki bi izdajala tudi leposlovje, kakršna je bila dolga leta koprska Lipa, na slovenski strani že skoraj desetletje ni več. Tako kot smo že skoraj pozabili na Meblo, Tomos ali Mehanotehniko z njihovimi blagovnimi znamkami vred, je marsikdo pozabil na založbo Lipa. A dejstvo, da primorski literati že dolgo nimajo svojega domicila, je vsaj žalostno. Še toliko bolj, ker smo se vdali.