Brez izbire

Zima je pred vrati. Kurilna sezona se je začela. Hitra primerjava cen različnih energentov kaže, da se je najceneje greti na polena, sekance in toplotno črpalko. Razmeroma poceni so tudi peleti, zemeljski plin je dražji, najdražji pa so kurilno olje, elektrika in utekočinjeni naftni plin. Pred izbiro je seveda koristna tudi primerjava cen posameznega energenta med različnimi ponudniki, saj so odstopanja lahko znatna. Še najzanimivejša pa je primerjava cen določenega energenta med različnimi kraji pri istem ponudniku. Konkretno: cena zemeljskega plina, ki jo Petrol ponuja v Sežani in Rogatcu, je glede na redni cenik za 15 oziroma 21 odstotkov višja kot drugod po Sloveniji. Kraja sta izjema, saj se napajata iz italijanskega oziroma hrvaškega plinovodnega omrežja.

Pri Petrolu jasnega odgovora na vprašanje o politiki cen ne ponujajo. Zato se lahko povsem upravičeno vprašamo, ali nima nemara cena, ki jo Petrolu za dobavo plina plačujejo Sežančani (in Rogatčani), opraviti z dejstvom, da Petrol tukaj nima konkurence in da odjemalci dobavitelja v praksi ne morejo zamenjati.

Da ne gre za klasičen primer omejevanja konkurence, ker je priključek na tuje plinovodno omrežje pač zgradil in plačal Petrol sam, sicer ga ne bi bilo, je za odjemalce bolj slaba tolažba.

Jasnih odgovorov pristojnih, kako in kdaj čezmejno razrešiti situacijo (dokler ne bo vzpostavljena povezava s slovenskim omrežjem) in tudi Sežančanom omogočiti, da bodo lahko “zamenjali in prihranili” - če si sposodimo slogan kampanje, ki jo je pred kratkim organizirala Zveza potrošnikov Slovenije - ni.

Primer se zdi toliko spornejši, saj je Slovenija z vstopom v EU postala del enotnega trga tudi na področju energetike. Liberalizacija trga pa je omogočila razvoj konkurence in pravico proste izbire dobavitelja.

A dokler gre za osamljena primera dveh manjših obmejnih krajev, se zdi, da problematika nikogar od odgovornih kaj dosti ne zanima.