Brez ljubezni
Njuna poroka ni bila iz ljubezni, ampak iz koristi. Ko ni bilo več koristi, se je razdrla. Silvio Berlusconi in Gianfranco Fini sta v političnem zavezništvu preživela več kot šestnajst let, oblikovala sta novo italijansko desnico, ki je preoblikovala italijanski politični prostor. A sta narejena iz različnega testa.
Berlusconi je v svet politike vstopil kot podjetnik, da bi rešil sebe in svoj medijski imperij. Ni maral tradicionalne politike in klasičnih strank, zato je iz nič ustanovil stranko, ki je bolj spominjala na podjetje kot pa na stranko. Forza Italia je bila politično podjetje, on njegov gospodar. Vsakdo, ki je vstopil v ta medijsko-poslovno-politični krog, je moral sprejeti njegovo vizijo. Tu ni bilo prostora za notranjo strankarsko dialektiko, niti za različnost mnenj. Berlusconi je sklepal pakt z volilci, njegov cilj je bil preoblikovati italijansko družbo in državo po meri lastnih interesov.
Gianfranco Fini pa je predvsem politik. Že od začetka je slabo prenašal Berlusconijev skrajni podjetniški pragmatizem in samovoljo. Izhajal je iz tradicionalne, skoraj konservativne politične šole Giorgia Almiranteja. Italijanski narod, nedeljiva država in demokratične institucije so za Finija neodtujljive vrednote. Zanj imajo moralna načela še neko politično vrednost, za Berlusconija pač ne. Zato se je Fini počutil nelagodno, ko je Berlusconi sklepal politična zavezništva s Severno ligo Umberta Bossija in v stranki dopuščal korupcijo.
Fini naj bi bil v Stranki svobode številka dve, Berlusconijev naslednik. Na oltarju desnosredinskega zavezništva je žrtvoval tudi svojo nekdanjo stranko, Nacionalno zavezništvo, naslednico neofašistične MSI. A je sčasoma ugotovil, da je njegov vpliv v novi skupni stranki vse manjši, da so ga zapustili tudi njegovi najzvestejši. V Berlusconijevi senci je postajal čedalje manj prepoznaven, politično osamljen. Uprl se je, da bi rešil svojo politično prihodnost, a je s tem na kocko postavil širokopotezni Berlusconijev načrt preoblikovanja Italije.
