Brez lovk ni ulova

Premožnim turistom, ki so včeraj pripluli v Koper z velikanko Celebrity Silhouette, se najbrž niti sanjalo ni, da na potniškem terminalu kot že mnogokrat doslej prav zaradi njih znova vre kri. Ne tokratni ne dosedanji gostje s polnimi denarnicami se po vsej verjetnosti ne zavedajo, da so trofeje v lokalni borbi za preživetje. In prav je tako. Plačali so za užitek, ne zato, da bi si belili glavo o čemer koli. Še najmanj o tem, kdo bo v lepi deželi, ki jih gosti na poldnevnem postanku, z njimi največ zaslužil.

Takšnih, ki si ob prihodu potniških ladij manejo roke, je očitno več, kot je na voljo pogače. Preživijo tisti z najdaljšimi in najbolj lepljivimi lovkami. Človek bi pričakoval, da jih bodo do gospodov in gospa v peščenih brezrokavnikih in s klobučki na glavi najlaže stegnili tisti, ki jih prvi prestrežejo na pragu pristanišča.

A slovenski turistični zaslužkarji iz vseh vetrov pridejo do “korita” že veliko prej, preden turisti stopijo na slovenska tla. Za to v dogovoru z ladjarji, ki gostom zagotavljajo kakovost in varnost, poskrbijo organizatorji izletov. Ti so dogovorjeni s turističnimi vodniki in agenti, slednji pa s prevozniki, ki se v Koper pripeljejo po pogačo iz vseh koncev Slovenije. Bi šli na Bled, mister? Ni problema. Za pičlih 150 evrov vas peljemo tudi na kremšnito in na grad.

Za 150 evrov bi koprski taksist peljal na Bled ne enega, pač pa štiri petične turiste. Bi, a ne more. Zaslužek mu izpred nosu odpelje konkurenca v kombiju. Obsojen je na drobtinice. Pobere, kar pač ostane. Po več ur poseda pod obzidjem nasproti večnadstropnega plavajočega hotela in upa, da se bo kateremu od neodločenih gostov zahotelo na kavo v Piran. Če ima srečo in če je ladja dovolj majhna, da kombijev ni na spregled, odpelje s potniškega terminala furo ali dve. Prisluženih 60 evrov bo lahko shranil v šparovček za plačilo goriva, tehničnih pregledov, zavarovanja in občinske uporabnine neuporabnega parkirnega prostora pod zidom tam čez cesto.