Brez zrna soli

Brez zrna soli. To je prva misel, ki se nam utrne ob tokratnem razmišljanju o solinah. Letošnje vreme se je povsem zarotilo proti solinarjem, ki niso uspeli pobrati niti grama morskih kristalov. Že od maja je Sečoveljske soline bičala kombinacija dežja in prenizkih temperatur, ki sta izrinila sonce in poletni burin, uigran tandem za izparevanje in kristalizacijo belih zrnc.

V solinah se rešujejo z zalogo, ki pa bo slej kot prej začela kopneti in takrat bo zazvonil alarm. S trdim delom in kakovostno blagovno znamko so namreč uspeli oblikovati razvejano poslovno-prodajno mrežo. Sečoveljska sol je prepričala tako kupce v butičnih trgovinah kot gurmanske navdušence vse od Evrope do daljnega Vzhoda. Ti spoštljivo cenijo tradicionalen ročni način pridelave slovenske soli, ki je tudi zaradi tega svojevrsten unikum v poplavi industrijskih slanih različic.

Poskusimo reciklirati uvodno misel in jo v pomenu brez zrna soli v glavi (brez pameti, torej) pripisati snovalcem (raz)prodaje podjetja Soline, ki je koncesionar Sečoveljskih solin. Vse glasnejša so opozorila, da si jo bodo prihodnji rodovi zapomnili kot neslaven primer, kako je država uničila svojo lastno zgodbo o uspehu.

Ocenjena vrednost podjetja Soline, ki se ga namerava država znebiti ločeno od Telekoma, je tri milijone evrov. Kupec bo v zameno dobil v last blagovne znamke in koncesijo, ne pa tamkajšnjih zemljišč, ki ostajajo državna. Ni še vse izgubljeno! A le, če bodo v razpis za prodajo vključili varovalke, s katerimi bo moč s seznama interesentov že v začetku črtati prepotentne in sumljive špekulante. Ti bi v poslovanju Solin iskali zgolj številke ali - še huje - možnost, kako ročno pridelavo čim prej nadomestiti z industrijsko različico. To bi izničilo prepoznavnost solin in bi najverjetneje korenito poseglo tudi v ustaljene poslovne vezi s tujino, kjer z nakupom naše soli pričakujejo dodano vrednost. Zatorej previdno in z zrnom soli v glavi!