Brezdanja zakladnica

Čez poldrugi mesec se bo izteklo leto, po vsem svetu posvečeno gozdovom. Združeni narodi zanj skoraj ne bi mogli izbrati boljšega. V letu, ko so se v številnih razsežnostih pokazale posledice napihovanja borznih in nepremičninskih balonov ter trhlost dobičkov z nerealnimi finančnimi produkti, je gozd kot zrcalo, ki ne laže: v njem ni hitre rasti in ni izjemnih dobičkov.

A po drugi strani nam daje na tisoč in en način vedeti, da za srečo in zadovoljstvo ne potrebujemo kupov denarja, ki ga z zapravljanjem prelagamo iz enega balona v drugega, temveč pravo mero ter odprto glavo in srce. Da zaradi gozda ne spregledamo dreves. Da se znamo veseliti prav vsakega drevesa v gozdu, vsakega lista na vsakem drevesu, vsakega storža, korenine, lubja, ...

Če to znamo in zmoremo, zlahka ugotovimo, da je gozd bogato založena skrinja mnogoterih zakladov, ki je ob trajnostnem gospodarjenju praktično brez dna.

V njem je neizmerna zakladnica svežega kisika za ljudi, živali in ekosisteme. Je tudi eden ključnih blažiteljev podnebnih sprememb. Čisti vodo, prst pa varno skriva v svojih nedrih, da je ne odpihne burja ali odnese deroč hudournik.

Za razliko od nafte, katere tisočletne zaloge bomo pokurili v enem samem kratkem stoletju, se človeštvo z drvmi ogreva že tisočletja in se bo deloma lahko še dolgo v prihodnost. Tudi marsikatero bivališče bo še mogoče narediti iz lesa, pa kakšno mizo, posteljo in okrasni predmet.

Seveda le, če bomo iz gozdov jemali le obresti (letni prirast), glavnico pa pustili, da nas bo še naprej radostila na tisoč in en način: med sproščujočim sprehodom, dišečim kolesarjenjem ali osvežujočim planinarjenjem. Za obresti nam postreže še s sladkim kostanjem in okusnimi gobami. Pa s čajem iz hrastovega lubja, s katerim si pozdravimo vneto grlo; ali iz brezovih listov, ki pomagajo odpraviti celulitno kožo; ali iz borovih iglic, ki čistijo ogrce iz kože. Za zimske viroze pa s čajem iz lipovega cvetja, oslajenim z medom, ki ga čebele naberejo na cvetovih gozdnih dreves.

Če namesto v hipermaket zavijemo v gozd, nas tam med obrestmi čaka še bogata zakladnica sestavin za nagrobno ikebano, praznični namizni aranžma in novoletno jelko. Ko njihova lepota mine, jih namesto na tovornjak komunale, ki jih bo po dolgi poti odpeljal v predelavo ali na deponijo, kar sami recikliramo še za prijetno prasketajoč ogenj v kaminu. Če priložimo še suho brinovo vejo, bo iz njega tako omamno zadišalo, da zlepa ne bomo več kupili nobene umetne dišave za stanovanje.

In ko spet pride pomlad, v gozdu med glavnico ne moremo spregledati že kar bahaško lepih potonik z velikimi in bogatimi cvetovi močno roza barve. Ali dišečih šmarnic, ki se v maju v nekaj tednih iz mrke zemlje razprostrejo v bogato preprogo drobnih belih kronic.

In drevesa: hrast, ki nam prinaša optimizem in moč; samozavestna bukev, sproščujoča breza, v prihodnost zazrt brest ali harmonični jesen. Če smo žalostni, je vrba prava, da nas potolaži; če ne vemo kam naprej, vprašajmo bršljan. In ko to vemo, se je dobro nasloniti na ruj, ki nam okrepi trdoživost. Če si zaželimo nesmrtnosti, lahko poskusimo pri iglavcih.

In še obresti na obresti: gozd je jeseni tako zelooo lep. Kaj sploh še ostane borznim balonom?