Briškola v Strasbourgu

Ko je govora o življenju italijanske manjšine v Sloveniji, je treba biti hudo tenkočuten, sicer si hitro nakoplješ nalepko “forešta”, ki pač ne razume in ne spoštuje položaja pripadnikov italijanske narodnosti.

Je že res, da je treba njihovim razlogom prisluhniti vedno, ko skuša vladna ali lokalna politika poseči v njihove pravice. A to, kar počne italijanska manjšina v “primeru Ankaran”, presega meje zdravega razuma.

In kakšne so utemeljitve? Londonski sporazum naj bi prepovedoval upravno preoblikovanje območij, kjer živi manjšina. A znova pozabljajo dodati, da prepoved velja le v primeru, ko so spremembe storjene z namenom poslabšanja položaja manjšine. In na katerih področjih naj bi se življenje manjšine poslabšalo? V morebitni občini ni osnovne šole z italijanskim učnim jezikom, pravijo, in tudi vrtca ni. Doslej, v enotni koprski občini, še nikoli niso potarnali nad tem. Za nepoznavalce: doslej je ducat ankaranskih otrok hodilo v vrtec in šolo v bližnjih Hrvatinih in ni razloga, da ne bi bilo tako tudi v prihodnje. Ali pa si bo v celoti dvojezična in dovolj finančno obdarjena nova občina lahko po potrebi privoščila celo svoj oddelek italijanskega vrtca. In če bo med pripadniki italijanske manjšine interes, si bodo uredili lastno samoupravno življenje v njej ter tako postali (ob zagotovljenem posebnem sedežu v občinskem svetu) verodostojni sogovorniki občinske oblasti.

Poznavajoč drobnjakarsko zamerljivost, značilno za vse relativno zaprte in domnevno ogrožene skupnosti, pa le slutim eno možno posledico: bati se je, da “odcepljeni” ankaranski Italijani ne bodo več dobrodošli za omizji briškole in trešeta v koprskem Circolu.

Ob šibkosti argumentov manjšine proti ankaranski občini in napovedih, da se bo z njimi ukvarjalo tudi sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ji bo v prihodnosti težko verjeti tedaj, ko bo kak “forešt” res lomastil po njihovih pravicah.