Brodolom

Brez brodolomov ne gre. “Ladje na obzorju, kaj prinašate? Strup ali grozdje?” je v svoji krasni pesmi “Ušesa v stolpu slišijo” napisal valižanski pesnik Dylan Thomas.

Ladje plujejo. Lepo jih je opazovati, ko se približujejo našim pristaniščem ali ko se oddaljujejo proti odprtemu morju. Pridejo in gredo in z njimi naša domišljija. Ko pa doživijo brodolom, postanejo legenda, postanejo nekaj drugega: projekcija naših strahov, našega trenutnega stanja, realnosti. Kot Titanic 14. aprila 1912. Simbol svojega časa se je vtisnil v kolektivni spomin kot prototip sijaja, ki prerokuje vso bedo novega stoletja.

Beda se je utelesila dve leti kasneje v manj odmevnem brodolomu, ki se je zgodil v našem majhnem jadranskem morju, ko je davnega poletja 1914 avstrijska potniška ladja Baron Gautsch naletela na mino, ki so jo Avstrijci, v pričakovanju bližajoče se vojne, postavili kakšno miljo od Rovinja. Ladja je prevažala turiste, ki so iz Dalmacije bežali v Trst potem, ko se je razširila vest, da je sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda uvod v nekaj hujšega. V brodolomu je umrlo več kot sto potnikov in članov posadke. Kapitan, ki je eksplozijo preživel, je naredil samomor. Enega od prvih oficirjev je požrl ogromen morski pes, ki so ga naslednjega dne ulovili blizu Rovinja. Ko so ga razparali, so v notranjosti našli ostanke oficirja in otroške čeveljčke.

Ena najznamenitejših scen v Fellinijevem Amarcordu je zagotovo tista, ki prikazuje, kako se prebivalci Riminija s čolnički odpravijo na morje, da bi od blizu občudovali ladjo Rex, ki se je prav tedaj prikazala iz goste megle. Leto, ki ga uprizarja film, je hedonistično leto 1933, ko se ljudje še niso menili za to, kar jih je čakalo čez nekaj let. Vemo, kaj je čakalo ladjo Rex.

Preden se je zgodil brodolom razkošne ladje Costa Concordia, so bili brodolomi bolj ali manj nevidni. Vsak dan se zgodi kakšen na odprtem morju med afriško celino in Evropo. Ti so simbol potovanja kot odrešitve. Možnost brodoloma je na tej poti k odrešitvi nujno tveganje, ki je sestavni del predračuna za boljše življenje.

Pravi brodolom se nam je zgodil v petek, 13. januarja, ko je tristometrski plavajoči lunapark enaindvajsetega stoletja, Costa Concordia, nasedel pred toskanskim otokom Giglio. V dolgo in globoko razpoko, ki jo je na boku ladje povzročila po nemarnem prezrta štrleča čer, je vdrlo morje z vsem tistim, čemur hočemo ubežati v svojih množičnih dopustniških pobegih.

“Ladje na obzorju, kaj prinašate v podpalubju? Strup ali grozdje?” Življenje, promet in denar. Vse to, kar potrebujemo, z brodolomom vred.