Burj Khalifa Popoviča

Medtem ko je v Ljubljani že skoraj vsaka stolpnica problem (vključno z že zgrajenimi) ali kaj šele nov nebotičnik, pa se majhnem Kopru nekdo spomni, da bi zgradil 400-metrski stolp! Čisto v stilu Združenih primorskih emiratov: Burj Khalifa Popoviča.

Tisti dan - bilo je pred kakšnimi osmimi leti - najbrž nisem imel pametnejših načrtov in sem šel zraven. Bil sem dobesedno peto kolo. Petčlanska delegacija, katere vodja je znal vsak ukaz zapakirati kot prijazno vabilo, je šla na hitropotezno partijo medijskega lobiranja k velecenjenemu županu najlepšega mesta na svetu na slovenski obali. Verjetno sem bil tam na podlagi predpostavke, da bo moja nenapovedana prisotnost - v resnici popolnoma nepotrebna - Popoviču še dodatno imponirala in prispevala k uspehu sestanka.

Dvomim, da mu je. V dveh, treh urah v eni boljših koprskih gostiln ni dal znaka, da bi vedel, kam bi me dal - čeprav sem bil korektno predstavljen -, sam pa se tudi nisem izpostavljal. Ne uživam v takšni družbi, ker tudi meni taki ljudje ne imponirajo, prej nasprotno. Pa saj ni šlo za to. Nisem še videl, prisežem, da bi se nekomu tako ponižno klanjali in mu stregli od spredaj in od zadaj.

Ta servilnost se je prijela tudi nas. Sam sem bil v glavnem tiho in se prizanesljivo nasmihal županovemu govoričenju, kako ni nič na svetu problem in kako da bo vse zrihtal. Hvala bogu je bila vsaj hrana prva liga.

Po desertu in digestivu je izbruhnil spopad za plačilo računa. Obema strankama se je zdelo, da bi bilo nespodobno, če bi se pustila částiti. There’s no such thing as a free lunch.

Žal pa si nisem zapomnil, kdo je nazadnje plačal tisto prekleto kosilo. Jaz že ne - a tudi prizanesljivo nasmihanje Popoviču je bil precejšen strošek.

Kadar slišim za takšno širokopotezno idejo, kakršna je ta 400-metrski stolp v Kopru - pa saj jih ni veliko, sploh pa ne tako zelo širokopoteznih -, se ponavadi najprej začnem smejati ali spustim dve, tri cinične pripombe, potem pa se zamislim in mi postane nerodno.

Ali ni ključ do uspeha v tem, da si drzneš sanjati? Ali ni prvi korak k slavi in velikim dosežkom to, da se ne pustiš utesnjevati lokalnim dimenzijam in razmišljaš na veliko? In ali zgodovina ne dokazuje, da še nihče ni nič velikega, lepega, fascinantnega, koristnega ustvaril, naredil, izumil, zgradil, če si ni upal pogledati čez planke?

Zakaj moramo človeku takoj pokvariti veselje? Zakaj ne bi vsi potegnili z njim in podprli njegove genialne ideje?

Genialna ideja je vedno rešitev nekega problema. Ni pa treba biti genij, da vidiš, da huronsko visok nebotičnik ni rešitev - kakršnekoli že probleme Koper ima.

Drznost tistih, ki se za genije samo imajo, v resnici pa niso, je v ignoriranju dejstva, da so lokalne dimenzije ravno prav velike za njih in da jih planke v resnici ne omejujejo, temveč definirajo.

Popovičev problem je v tem, da razen njegove slave in časti in prepotentnosti ni niti najmanjšega razloga - kaj šele ekonomskega pogoja, enega samega -, da bi stolp z 20- ali 30-kratnikom povprečnega mestnega gabarita stal v Kopru. Res je sicer, da bi mesto in njegovi prebivalci morda res imeli kaj od tega, če bi v Kopru gradila ena od svetovnih arhitekturnih zvezd. Celo Ljubljančani bi jim zavidali arhitekturno mojstrovino Jeana Nouvela ali Zahe Hadid ali koga tega ranga. Morda bi res postala svetovna turistična atrakcija.

Toda zakaj stolp? Kateremu cepcu je prišlo na misel - in kako mu je uspelo prepričati Popoviča (če ni bil ta cepec kar on sam) -, da bi bilo dobro zgraditi tako visok falični simbol, kakršnega ne najdemo vse do Dubaja?

Prepričan sem, da iz Burj Khalife Popoviča ne bo nič. Po mojem je idejo lansiral tako ali tako samo zato, da bi si naredil reklamo s senzacionalnim arhitekturnim projektom. Govoričenje se mu splača. Mi ga částimo s prizanesljivim nasmihanjem.