Burka na voliščih

Kar nekaj državljanov, seveda, tudi mnogo otrok, bo imelo po nepotrebnem in po krivici še nekaj časa težave. To in zgolj to je ozkosrčni izid včerajšnjega referenduma.

A svet se vrti naprej. Ne glede na to, koliko demagogije, posploševanja in naivnega idealizma si privoščimo, se bodo pravila prej ali slej uklonila resničnosti človeških življenj. Tako kot so izginili sužnjelastništvo in privilegiji plemstva, tako kot sta se uveljavila ženska volilna pravica in osemurni delovnik, bo padla diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti. Geji in lezbijke prihodnje generacije bodo na boje svojih prednikov gledali skozi nekakšno prizmo legendarnosti. Kot Oprah Winfrey na Roso Parks. Definicije posameznikov in družin se bodo spremenile. In to ne prvič.

Edino, kar se noče in noče spremeniti, sta naša lenoba in neumnost. O družinskem zakoniku smo razpravljali strastno. Če bi to res počeli zaradi principa, bi bil referendum morda celo vreden svojega denarja. A debata nas ni zaposlovala in vznemirjala zato, ker bi verjeli, da obstanek zakona prinese propad moralnih vrednot in smrt družine. Pa tudi ne zato, ker bi bili prepričani, da padec zakona pomeni izbris človekovih pravic in vrnitev v srednji vek. Ne. Z zakonikom smo se besno ukvarjali, ker ta tema večine ne boli. In je bila popolni izgovor za to, da ni bilo treba razmišljati o drugih stvareh.

O državi, ki izgublja suverenost in hrbtenico, o stavkajočih policistih, naraščajoči nemoči delavcev, o zlorabah javnega denarja, o ministricah, ki ne poslušajo ne zdravnikov ne umetnikov, o vseh bolečinah starajoče se družbe, ki ima v zvezi z otroki le eno otipljivo težavo: kmalu jih ne bo več. Ostale bodo prazne hiše in tovarne ter bodeča žica, za katero bomo, ne da bi nas motili, svoje ideološke floskule peli ob spremljavi frajtonarice.

Možnosti, da se bomo zganili, sprejeli prihodnost in začeli zanjo delati, so majhne. Verjetneje je, da bo na vrsti nov referendum. Najbrž o burkah ...