Čakajoč na Habemus Papam

Letošnji velikonočni čas bo za Slovenijo in svet nekoliko drugačen in po svoje poseben. Naša država bo takrat nemara že imela novo vlado s prvo predsednico, novega poglavarja pa bosta predvidoma dobila tudi svetovna katoliška skupnost in Vatikan. Danes se namreč začenjajo “volitve” papeža, ki jih bo, kar seveda ni niti najmanj običajno, spremljal tudi papež emeritus Josef Ratzinger. Precejšen del sveta bo čakal dim iz Sikstinske kapele. Pravzaprav si nihče ne želi, da bi se beli dim pokadil zelo hitro, verjetno tudi vatikanski strategi ne. Medijska pozornost prija, katoliška cerkev pa jo, ne glede na večno pripoved njenih predstavnikov o skromnosti in ponižnosti, potrebuje. Posebej takšno, ki javnost očara s skrivnostnostjo, rituali, scenografijo in kostumi. Napetost naj bi vzdrževali do cvetne nedelje, potem bo velika noč z urbi et orbi, ko bo novi papež navduševal z velikonočnim blagoslovom v rekordnem številu jezikov. Kamere na Trgu sv. Petra bodo lovile zastave posameznih držav, režiser pa bo, si lahko predstavljamo, poten od bojazni pred zadrego pogledoval na plonkič, da ne bo zamenjal slovaške in slovenske zastave. Mimogrede: na evropskem nogometnem prvenstvu leta 2000 na Nizozemskem so prodajali navijaške kape z napisom Slovenija, ob katerem se je seveda svetil slovaški grb.

Kaj pa če papež postane Slovenec? Si sploh znamo predstavljati, kaj bi to pomenilo? Gledano s posvetne strani bi bila to gotovo velika promocija. Okrepilo bi se zanimanje za Slovenijo, o Ljubljani in Rodici pri Domžalah bi poročali številni svetovni mediji. Naraslo bi zanimanje turistov, seveda tudi domača samozavest. Številni ljudje po vsem svetu so ravno prav radovedni, da bi jih zanimalo, od kod je doma papež.

Widowice pri Krakovu, rojstni kraj Karola Woytile, obišče več kot 200.000 ljudi letno, število celo narašča. Nekoliko drugače je z Marktlom ob Innu, zahodno od Münchna, kjer je bil rojen Ratzinger. Prva leta po nastopu papeževanja je prihajalo toliko ljudi kot v Widowice, a se je število hitro prepolovilo. Ratzinger pač ni karizmatičen, kot je bil Woytila, in Nemčija ni Poljska, sta sredi februarja v New York Timesu razmišljala novinarja, ki sta po najavi papeževega odstopa obiskala Marktl. Župan Hubert Gschwendtner jima je povedal, da razumejo Ratzingerjevo odločitev, a tudi, da so žalostni, ker bo zanimanje za njihov kraj še bolj padlo. Od obiskov turistov Marktl pravzaprav ni imel zelo veliko. Ogledali so si Ratzingerju posvečeno muzejsko zbirko in spili kakšno kavo, kar je veliko manj od precejšnjih pričakovanj župana, ki je načrtoval tudi kolesarsko pot po poteh papeževe mladosti.

Čas je pravšnji, da bo katera od televizijskih postaj te dni predvajala duhovit film Habemus Papam (Imamo papeža) Nannija Morettija iz leta 2011, ki je v njem tudi zaigral psihoanalitika, povabljenega, da pomaga premagati zadrego novoimenovanega papeža (Michel Piccoli) pred odgovornostjo, ki je ni pričakoval in je ne zmore sprejeti. V navzven mogočno papeževo osebnost je vtkal zgodbo o prespraševanju lastne krhkosti, o čemer nam nenazadnje priča tudi Ratzingerjeva gesta.

Velikonočni čas ima ob duhovnih še svoje kulinarične rituale. V njih imajo posebno mesto pirhi, okrašena jajca, ki v krščanski ikonografiji simbolizirajo Kristusovo vstajenje. Gospodinje se bodo seveda ukvarjale s povsem praktičnimi jajčnimi zadevami. Manj vešče predvsem s tem, kako jih kuhati, da ne počijo, in kako dolgo, da bosta beljak in rumenjak ravno prav trda. Tudi okrog tega je veliko zgodb. Italijanski profesor Corrado Barberis v enem svojih člankov ugotavlja, kje so se izgubile tri minute za trdo kuhana jajca od deset minutnega navodila Pellegrina Artusija v delu Znanost v kuhinji in umetnost dobre hrane iz 19. stoletja do sedem minutnega priporočila Ade Boni v knjigi Talisman sreče iz kriznega leta 1929. In ni naključje, da je na enem slovenskih kulinaričnih blogov recept, naj se jajca kuhajo dve minuti, nato jih odstavimo in še osem minut pustimo v vroči vodi. Krize se poznajo tudi pri jajcih ...