Čakajoč na meglo

Včeraj je v Ilirski Bistrici sijalo sonce. Vročih 23 stopinj. A se krajani niso mogli izogniti megli. Ne tisti, ki naj bi jo po mnenju bistriškega župana mešali njegovi (politični) nasprotniki, ki so včeraj sklicali tiskovno konferenco s predstavitvami težav v bistriški občini. In tudi ne oni, ki jo nasprotniki očitajo občini. Pač pa meglici, ki vsake toliko časa zaplava nad od pomanjkanja razvoja utrujeno občino.

O tem, kako občina čaka na svojega razvojnega Godota, pač ni treba izgubljati besed. Dovolj je bilo v soboto postati ob koloni vozil skozi mesto, ki je skupaj z občani zadušljivo opominjala, da je treba v občino (že desetletja) nujno pripeljati avtocesto ali vsaj obvoznico. Dovolj je pogledati opustošene kraje, kjer so nekoč stala mogočna podjetja, ali pa resignirane mlade, ki namesto ob bazenu ali v kinu posedajo v kafičih.

To je ta megla, ki tod živeče ljudi ovije vsakič, ko se zavedo, da je treba rešitve iskati v sodelovanju in ne razprtijah.

Da tega ni lahko doseči, se po malem zavedajo v vseh slovenskih občinah. Eh, zavedajo se celo v državnem vrhu. Razlike je morda najti v vsebini državnih ali lokalnih razprtij. A posledice so si na las podobne: med ljudstvom se nekaj šušlja, ali so pred vrati res predčasne volitve, še do včeraj zvesti koalicijski partnerji se danes vse bolj pomikajo proti opozicijskim vrstam, razvoj in napredek pa medtem počivata na lovorikah zgodovine.

A državno meglo in tisto, ki se kdaj plazi po ostalih občinah, sem ter tja razpiha veter novih pridobitev. Bistričani pa še vedno čakajo. Na avtocesto, ki bo pripeljala naložbenike in gospodarske pospeške. Na domača delovna mesta za visoko izobražene kadre. Na vrata prve fakultete, morda bolnišnice, ali pa le na prvo prepotrebno krožišče.

Ko občasno zapiha drug veter, verjamejo, da bo tokrat res posijalo sonce. A kaj, ko žarek ali dva takoj zakrijejo meglena nasprotovanja, upravičena ali ne.