Čakajoči mejaši

Po letu 1994, ko so v Posočju iz evropskega programa Phare prvi v Sloveniji pridobili denar za čezmejne razvojne projekte, so se zlasti na naši strani meje vsi zainteresirani mukotrpno učili in tudi naučili sodelovanja na razpisih na poznejših Interreg evropskih programih. Uspeli so z mnogimi projekti, s katerimi so urejali infrastrukturo ob meji in nadgrajevali sodelovanje. Z njimi so prispevali k zavesti, da je bivanje ob meji prednost.

Zato ne preseneča nestrpnost mejašev zaradi predolgega čakanja na izvajanje aktualnega operativnega programa čezmejnega sodelovanja za obdobje od leta 2007 do 2013. Obeta 137 milijonov evrov. Doslej je bilo odobrenih enajst strateških programov. Tako imenovani standardni programi, ki so jih partnerji oddali sredi leta 2009 in za katere naj bi bilo na voljo 60 milijonov evrov, so šele v ocenjevanju. Na naši strani in tudi v Posočju upajo na odobritev projektov, ki se nanašajo na urejanje čezmejnih kolesarskih poti, pašnikov in sadovnjakov, cest prek meje, eko muzeja, čezmejnega planinarjenja, spodbujanja podjetništva, širjenja mreže Poti miru in še bi lahko naštevali. O razpisu za male čezmejne projekte, ki še največ prispevajo h kakovosti socialne integracije ob meji, ni ne duha ne sluha.

Poznavalci pravijo, da je zastoj v izvajanju programa čezmejnega sodelovanja povzročila politika. Evropski žakelj naj bi Slovenija in Italija dojemali kot skupni družinski proračun, vendar ni tako. Italija vanj prispeva več, zato hoče več. Zato so območje črpanja od Furlanije Julijske krajine razširili na Veneto in Emilio Romagno in to z žegnom Evrope, ki teži po oblikovanju velikih makroregij. Ker bi na naši strani z dobro pripravljenimi programi lahko pritegnili preveč denarja, omenjeni dve deželi s slabše pripravljenimi programi proces zavirata.

Zato nikakor ne preseneča pobuda mejašev na novoletnem srečanju v Bovcu, naj ti dve pokrajini po letu 2013 izključijo iz območja črpanja denarja.