Čakalnica

Bolj kakor vprašanje, ali bom šel po smrti v nebesa ali v pekel, me preganja strah, da bom moral tudi pred vstopom v onostranstvo čemeti v čakalnici.

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz jih težko prenašam, prostore, ki že v imenu napovedujejo čakanje. Naj zdravnik z mano počne, kar hoče, le čakati naj me ne pusti, si žebram vsakič znova. In vsakič znova čakam, strmim in buljim in zijam v zaprta vrata, polepljena z obvestili in oznanili, koprnim po trenutku, ko se bodo odprla in me spustila v obljubljeno kraljestvo, obsijanega z glorijo. Štejem sekunde, ki se vlečejo kakor minute, in minute, ki so daljše od ur. Čakam in sem na slabšem kakor Vladimir in Estragon v Beckettovem Godotu - onadva čakata na odsotnega skrivnostneža, jaz pa tule na dohtarja komaj nekaj korakov stran. Čakam in sem na slabšem kakor podeželan v Kafkovi Pred vrati postave - on čaka pred vrati, namenjenimi zgolj in samo njemu, jaz pa sem se pred temile durmi primoran drenjati s kopico neznancev.

Čakam. Knjigo kmalu odložim. Preveč sem razrvan, da bi bral. Vstanem, privoščim si lažje čtivo: obvestila in oznanila, polepljena naokrog. Ne gre. Lažje se prebijam skozi najtežje modernistične pisarije kakor skozi takšnole žlobudro (zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pacientov je po naših zdravstvenih ustanovah umrlo zaradi malomarnega postavljanja vejic, napačnega sklanjanja samostalnikov, zavozlanega besednega reda in podobnega).

Čakam in molčim. Vsi molčimo. Tisti vzdihne. Tista zastoka. Tisti odloži pomečkan časnik. Tista si ogleduje šolne. Dihamo in čakamo. Nakar se živahno odpro vrata, ne dohtarjeva, marveč tista druga, tista, ki semkaj vodijo iz svetlega sveta. Med klopce vkoraka starejši mož v rjavem suknjiču. Iz hoje, iz pogleda, iz drže, iz nasmeha, iz vsega je jasno: je eden tistih, ki se v čakalnici znajdejo bolje kakor ribe v ribniku. Eden tistih, ki simptome in bolezni in zdravila zbirajo kakor drugi znamke, stare kovance in prtičke. Eden tistih, ki jih najhuje potre, če jim je odškrnjen kakšen dragocen trenutek bratenja v preddverju zdravja. Skratka - je stari ambulantni maček, profesionalni čakalec.

In nič ne čaka, takoj se loti svoje obrti: monologe že trosi na levo in desno, z vsemi deli lastno bol, v najmanjše nadrobnosti pojasnjuje, kje ga kljuje in gloje in žre, natančno opisuje, ob katerih urah ga žge najhuje in s čim vse si lajša muke, javno obnavlja svoja minula srečanja z gospodom dohtarjem, vmes pa tu in tam še malo poizveduje, kaj je semkaj privedlo druge čakajoče. Da večinoma naleti na molk ali sramežljivo mrmranje, ga niti najmanj ne moti. Tako tudi mora biti.

Besedo mu vendarle nameni punca tik njega: “A ste slišali, da bomo po novem pri zdravniku menda čakali največ dvajset minut?”

Mož sunkoma prekine traktat o trebušnih tegobah, se napol okrene k njej, jo poznavalsko premeri in s komaj zaznavnim porogom poreče: “A res? In kaj boste naredili po dvajsetih minutah? Šli kar domov ali kaj?”

Punca onemi, drugi se še globlje pogreznemo v molk, stari čakalec pa brez prestanka brbota. Poka od bolezni.