Čakamo dejanja

Slovenija ne bo zahtevala zaščitne klavzule za nepremičnine v obmejnem pasu z Italijo. Raje bo uporabila mehanizme nacionalne zakonodaje, je včeraj sporočil minister Zalar.

To je zagotovo boljša in bolj elegantna rešitev. Zaščitna klavzula bi bila namreč le začasen ukrep, saj po svoji naravi pomeni odmik od temeljnih načel EU. In če je verjeti besedam vodje vladne medresorske skupine - pred tednom v Sežani - bi lahko večino težav rešili že, če bi vsi - od občin do upravnih enot, ministrstev in drugih institucij - opravili vse, kar je v njihovi pristojnosti.

Najbrž je v tem delček resnice - že zmerno oblikovanje zazidalnih območij okrog kraških vasi, omejitev blokovske gradnje in vrstnih hiš ter dosledna uporaba slovenskega jezika v uradih bi veliko zalegli.

Glede obsežnega paketa ukrepov, zakonskih sprememb in ustanovitve regijskega parka najbrž velja, da bo treba počakati dejanja (ne le besede), seveda pod pogojem, da bo ta vlada pripeljala svoj mandat do konca.

Tudi če bo izpeljala vse zastavljeno, bodo različna mnenja do vprašanja pozidav in prodaje nepremičnin na Krasu gotovo ostala; tisti, ki jim upad prometa - tako ali drugače - manjša prihodke, najbrž ne bodo tiho. Zato zadnja stran v tej zgodbi gotovo še ni zapisana.

Ob uspehu za Civilno iniciativo za Kras in Civilno iniciativo za Primorsko, ki jima je vlada prisluhnila, čeprav ne bo zahtevala klavzule, pa ostaja grenko dejstvo: tokrat se je morala zbuditi civilna družba, potrebni so bili medijski žarometi te čustveno eksplozivne teme, da je država začela zbirati natančne podate o prodaji nepremičnin.

Tu je država naredila pravi korak le par minut pred dvanajsto. Za ljudi ob meji pa bo - tudi z vladnimi ukrepi - ostalo vsakdanje vprašanje - kako živeti drug ob drugemu s toleranco do sosedov, pa vendar najprej s spoštovanjem sebe in lastnega jezika.