Čakanje, ljubezen moja

Te vrstice se izpisujejo s slabo vestjo. Perverzna in najbrž že kar neokusna je namreč misel, ki je navdahnila tokratno razmišljanje o koristni plati čakanja, s katerim je človekovo življenje zaznamovano od prvega vdiha ... Čakanje na mamo, da te previje, na hrano, na koga, ki bi te dvignil iz posteljice, ko si se zbudil ... in na koncu, če nismo med srečnimi, ki jim je to prihranjeno, spet čakamo na koga, ki bi nas previl ali nahranil.

Lahko pa si čakanje v določenem življenjskem obdobju naredimo vsaj kratkočasno, če že ne nadvse koristno. Prejšnji teden sem se namreč nenadoma zavedla, kako z zavidanjem opazujem voznike tovornjakov, ki so čakali v dolgi nepremični koloni proti luki, nastali zaradi stavke carinikov. 'Poglej, koliko časa imajo na voljo, pa nihče ne bere. Kako bi bila na njihovem mestu,” je butnilo iz mene. Ob tem sem seveda povsem zanemarila težko resničnost, s katero so se soočali tovornjakarji, od gospodarske izgube zaradi zamud, do, in to je najhuje, nehumanih delovnih razmer.

A naj nadaljujem v rahlo nesmiselnem tonu. Ko me je pred dnevi sodelavka vprašala, kdaj uspem brati, sem namreč ugotovila, da pravzaprav največ preberem med čakanjem. Ko čakam na prevoz ali, denimo, da pridem na vrsto v raznih čakalnicah. Z majhno lučko berem v postelji s sinom, ko čakam, da zaspi. Berem, ko čakam kogarkoli, ki zamuja. Skratka, odkar se od doma ne odpravim več brez knjige, resnično precej preberem. Kakovostna literatura je lahko namreč nadvse kratkočasna in obenem inteligentna družba, a kaj, ko mora do tega spoznanja priti vsakdo sam.

Ljubljana - in z njo vsa Slovenija - je zdaj svetovna prestolnica knjige, in navkljub izvrstnim knjigam za tri evre se premnogi med čakanjem še vedno dolgočasijo. Jaz pa vse pogosteje zavidam prav čakajočim. Predstavljam si, kako zaposleni za recepcijskimi pulti, za blagajnami v praznih nakupovalnih mastodontih, v trgovini z oblekami v času, ko ni popustov, ali v kiosku prav v tem trenutku hlastno berejo zadnjo Jančarjevo knjigo ali nov prevod romana Toni Morrison. Pa vem, da ni tako. Da je to zgledno dejanje marsikje prepovedano. In da, vem, ne prodajalk ne tovornjakarjev si ne predstavljamo s knjigo pod pultom oziroma sedežem. A zakaj spodbujati stereotipne predstave? Naj zveni še tako propagandno, s knjigo res nisi nikoli sam, le da nam tega spoznanja že v osnovni šoli očitno ne znajo približati. Kasneje je še težje. Lepo bi bilo, da bi vsi še kdaj knjigi dali priložnost. Da bi nam bili bralci v javnih prostorih manj nenavadni. Da bi človeka, ki bere v vrsti pred blagajno, imeli za nekaj vsakdanjega. A kaj, ko se mnogim čudni zde že tisti, ki berejo v postelji, ponoči, ko ne morejo zaspati. In takim je čudno prebrati že te vrstice. A glej ironijo, najbrž niti tega zapisa ne bodo prebrali.

Skratka, vse je v najlepšem redu.