Čas za kulturo

Pred lanskim kulturnim praznikom je bilo vzdušje napeto, kulturniki pa jezni. Prav v tistih dneh je namreč postalo jasno, da samostojnega ministrstva za kulturo ne bo več, na kar so kulturniki odgovorili s protestnim shodom pred Cankarjevim domom. Leto dni kasneje so razmere precej podobne, vendar z eno pomembno razliko - jezni niso zgolj kulturniki, marveč velik del državljanov, protesti in vstaje pa so na slovenskih trgih in ulicah postali stalnica.

Se pa dogaja še nekaj, kar ni niti približno zanemarljivo - protesti hodijo z roko v roki s kulturo. To pravzaprav ne bi smelo presenečati. Če se ozremo zgolj v polpreteklo zgodovino, hitro ugotovimo: smo narod, ki si je svobodo izbojeval (tudi) pod prapori brigad, imenovanih po pesnikih, prvo ustavo so nam napisali pisatelji in k pomladni prebuji slovenske demokracije pa so pomembno prispevali prav književniki. Nad simbiozo med kulturo in državljani pa smo lahko presenečeni, saj se je razpoloženje ljudstva do kulture še pred letom dni kazalo predvsem v smislu - kultura je tako ali tako nepotreben strošek, tisti, ki se z njo ukvarja, pa lenuh. V tej smeri so šli tudi retorika in ukrepi superministra, ki skrbi (tudi) za kulturo. A prav v skrajni aroganci oblastnikov do kulture se skriva vzmet, ki ji je dala polet. Stvar je namreč preprosta - če nekoga ponižuješ, mu jemlješ, ga blatiš, se bo prejkoslej uprl. In oblast večje usluge kulturi skoraj ne bi mogla narediti - ker jo tako ihtavo tlači in jo poskuša disciplinirati, iz nje dela vezivo, ki lahko sčasoma preseže razlike v docela razdeljeni slovenski družbi.

Ta trenutek smo država, ki nima nacionalnega programa za kulturo, ima pa za kulturni praznik dela prost dan. In smo država, kjer se državljani veliko bolj zavedajo, kar bi morali vedeti oblastniki, ki jo vodijo v krizi: Kulturo potrebujemo bolj, kot kdajkoli prej! Iz preprostega razloga, ker v “potrtih prsih up budi.” Ker je glas tistih, ki (si) upajo.