Čas za ločitev

Tolstojevo legendarno maksimo, da so si nesrečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna drugače, bi z nekaj poenostavljanja lahko prenesli tudi na podjetja. Vsa uspešna podjetja združujejo podobno mešanico ustvarjalnosti, dobrega tajminga in učinkovite organizacije. In ponujajo svojemu menedžmentu podobne dileme o načrtovanju tehnološkega in kadrovskega razvoja, investicijah, širitvah in delitvi dobička.

Vsako podjetje v krizi pa ima svojo unikatno točko preloma. In od uprave ter lastnikov ne zahteva le nenehnega gašenja požarov, ampak predvsem odločitev o tem, kdaj je pravi trenutek za predajo. Če se vrnemo k Tolstoju, za ločitev.

Če se pri družinah še splača vztrajati malce predolgo, se v gospodarstvu, vsaj za zaposlene, ponavadi izkaže, da je bolje odnehati prezgodaj kot prepozno. Ker tam, kjer nekdo, čisto človeško utrujen od gašenja požarov in nezmožen videti onkraj svojih unikatnih težav, odneha, ustvarjalnost, tajming in učinkovito organizacijo najde nekdo drug. Naključje hoče, da je bovški mikrokozmos v kratkem času doživel cel spekter zgodb: agonijo delavk v bovškem Čibu, energijo novega zagona, ki prinaša delovna mesta v tamkajšnji Iskri.

In predajo podjetnikov, ki so, morda, če se zgodba z novim lastnikom dobro izteče in se nekdanji zaposleni Lesne vrnejo na delo, uspeli najti tisti ključni trenutek. Trenutek, ko sicer podjetja (ali družine) ni več mogoče rešiti, a je moč poskrbeti, da ostanejo celi vsaj ljudje.

Tako pri nesrečnih družinah kot pri nesrečnih firmah se ljudje (odvisno od časovne usklajenosti) spremenijo bodisi v razočarane, a zdrave posameznike, pripravljene, da sčasoma poskusijo znova, bodisi v uničene, izmozgane lupine človeka, oropane vsakršnega upanja, ki jim prostor in smisel dajejo le še časopisne naslovnice. In tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvu gre za ljudi. Vsaj moralo bi biti tako ...