Čas za upanje?

Vsaka vlada ima ob nastopu mandata zelo velik kapital, shranjen v upanju državljanov. Vrednost te delnice je bila pred 70 leti, ko je v Ajdovščini nastala prva povojna slovenska vlada, še posebej visoka. Primorcem je ta vlada po več kot dveh desetletjih fašizma jasno sporočala, da bodo po vojni zaživeli v državi, kjer bodo smeli biti Slovenci. Za vse slovensko prebivalstvo je vlada pomenila obet, da bo hitro prišlo do ureditve kaosa, ki ga je za seboj pustila druga svetovna vojna; ljudem je grozila lakota, obnoviti je bilo treba prometno infrastrukturo in vzpostaviti vse javne institucije, za katere je zadolžena država.

Kar se je v letih po drugi svetovni vojni (iz)rodilo iz političnega sistema, ki je v začetku prinašal toliko upanja, nas je pred četrt stoletja pripeljalo v obdobje nekih novih sanj o samostojni državi. Vzniknilo je novo upanje. Verjetno je takrat redkokdo slutil, da se bodo na njegovih temeljih razcvetele zablode, ki bodo ustvarile tako reveže kot tajkune.

Čeprav v družbi vlada apatija, je v ljudeh še vedno nakopičenega veliko upanja, vere, da bodo red in pravičnost morda ustvarili “novi obrazi”. Te dni so pred nami načrti Cerarjeve vlade, ki naj bi tako evropske institucije kot državljane prepričali, da gre tokrat zares. A dokumenti se berejo kot vsi dosedanji: polni so dobrih namenov, splošnih ciljev o debirokratizaciji, boljšem pobiranju davkov, reformah ...

Konkretne so le številke, za koliko je treba v prihodnjih dveh letih znižati javnofinančni primanjkljaj, in nevarnost, da bodo, ko bo treba na podlagi teh številk pripraviti proračun, vse sistemske spremembe še vedno v predalih, zato bo vlada spet vzela tam, kjer je najbolj enostavno: pri ljudeh.

Po pol leta, kolikor nam vlada Cerarjeva vlada, je morda le še prezgodaj izgubiti upanje, ni se pa treba z upanjem slepiti. Upanje je v Sloveniji marsikdaj - brezupno. Žal je bila to doslej tista rdeča nit, ki povezuje slovensko preteklost in sedanjost.