Časi se spreminjajo, zapovedi ostajajo

Koga sploh zanima, kako smo “ta stari” včasih delali. Sprijazniti se moramo s tem, da nas mladi kolegi ob pripovedovanju zgodbic, ki nam bodo ostale v večnem spominu, le prizanesljivo poslušajo. Našo vznesenost nad “dobrimi starimi časi” pa pripisujejo dejstvu, da smo bili takrat pač mladi in v še tako neprijaznih okoliščinah je mladost za vsakogar najlepša.

Drži, v novinarstvu se vse zelo naglo spreminja in marsikaj iz preteklosti je danes neuporabno. Toda to velja predvsem za medijsko tehnologijo. Za javnosti namenjeno zapisano in izgovorjeno besedo pa ostajajo večne, praviloma nezapisane zapovedi. To potrjuje zgodovina novinarstva, ki jo morajo študentje tudi danes spoznati že v prvem letu študija. Kot rečeno, pa se vse drugo spreminja, od časov do novinarskih orodij. A mladi kolegi naj vedo - danes smo “na istem”, vsi se moramo ves čas učiti.

Sam sem začel v prvi polovici sedemdesetih prejšnjega stoletja kot poletni praktikant pri Primorskih novicah. Tako med sopotniki iz tistih časov kot med mladimi se najdejo ljudje, ki nam radi prilepijo etiketo takratnega trobila enoumja. Res je, politiki so nas nekako uvrščali med družbenopolitične delavce, od tod naprej pa ... kakor kdo. Naj o tistih časih govorijo še tako sovražno, ovir za pošteno delo skoraj ni bilo. Na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo nas niso poneumljali. Javno smo podpirali profesorje, ki so padli v nemilost oblasti (Tine Hribar, Veljko Rus, Janez Jerovšek ...), zaradi naselitve partijskih slušateljev v našem študentskem domu smo demonstrativno bojkotirali študentsko menzo, hodili smo na protestne shode študentov, predvsem pa ...

Predvsem pa me kot nadebudnega praktikanta na Primorskih novicah ni pričakala kakšna politična ura. Kasneje so se pojavljale posamezne moralno politične kritike posameznih primerov, vendar le od zunaj. Novinarji smo bili v svoji hiši vedno deležni podpore, ne pomnim, da bi koga iz nje ali iz katere od redakcij nagnali iz “družbenopolitičnih” razlogov. Govorim o časih pred pred letom 1991, kasneje nam je politika postregla z bolečo izkušnjo.

Za prišleka v novinarske vrste se je pri Primorskih novicah vse začelo zelo enostavno. Praviloma so te poslali na policijo po podatke o prometnih nesrečah. Izdelek, vest o nesreči, je pomenil preizkus poznavanja svetega novinarskega pravila 5K+Z (kje, kdo, kdaj, kaj, kako in zakaj). Ko si ga uspešno prestal, je sledila druga, že najpomembnejša naloga - marš na teren, med ljudi!

Pri Primorskih novicah postopek “oblikovanja” novinarja ostaja bolj ali manj enak. Zveste ostajajo predvsem “naganjanju” novinarjev med ljudi, kar pomeni vztrajanje pri lokalni informaciji. Kot tednik smo ji prostor širili z delno ločenima izdajama za Goriško in za Istro. Še več ga je dobila z dvakrat tedenskim izhajanjem leta 1980, potem s Soboto v letu 1997, pa z brezplačnikom Goriška pet let kasneje in občasno z Istro ter nazadnje seveda z dnevnikom pred desetletjem.

Priznam, vsako prelomnico smo pospremili z nekaj skepse. Ampak to je bilo bolj posledica same novinarjeve nravi, ki nadležno zahteva odgovore na vse.

Mladim kolegom radi pridigamo o našem delu brez vsega tistega, kar ima danes na voljo slehernik. Da vse dobijo na pladnju, jim očitamo - od sporočil prek piarovskih služb, informacij na spletu, z mobilnikom dosegljivost sogovornika v vsakem trenutku in tako naprej. Tako pač je, vse pa je treba tudi obvladati, jutri gotovo še kaj novega. Narobe bo samo to, če se bo novinar zadovoljil s sodobno, množično ponudbo informacij brez njihovega preverjanja. Pri tem naj se zanese predvsem na neposredno soočanje s tistim, o čemer govori ali piše.