Če nimaš, ne moreš

Slovenska karitas in Rdeči križ Slovenije sta socialno najbolj ogroženim doslej pomagala tudi s pomočjo blagovnih rezerv iz EU. Zdaj pa vse kaže, da mati Evropa zapira finančno pipico, saj namerava ukiniti to obliko pomoči. Razmišlja sicer o ustanovitvi posebnega sklada v okviru socialne kohezije, v katerem pa bi bilo na voljo precej manj denarja (namesto dosedanjih 500 zgolj 350 milijonov evrov), poleg tega pa bi ta znesek razdelili med vseh 28 članic evropske družine.

Humanitarne organizacije bijejo plat zvona. Ob napovedi novih varčevalnih ukrepov, nižanju plač in višanju davkov se bojijo, da bo na njihova vrata v prihodnje trkalo še več ljudi. A če nimaš, ne moreš dati, opozarjajo.

Že sedaj premnogi brez pomoči ne zmorejo več skozi mesec. Prehrambene pakete z rižem, moko, mlekom, testeninami, sladkorjem, oljem in še nekaterimi osnovnimi živili pri Rdečem križu prejema že več kot 150.000 ljudi. Tisti, ki kljub hudi stiski premorejo še kanček sarkazma, pravijo, da namesto v trgovini raje nakupujejo v bližnjem skladišču Rdečega križa. Se bolj splača. S podobnim “navalom” se lahko “pohvalijo” tudi v drugi slovenski “trgovini” - Slovenski karitas. Samo na Primorskem je Škofijska karitas Koper lani razdelila 450 ton hrane.

Med prosilci pomoči je tudi vse več redno zaposlenih, ki s svojimi plačami ne morejo preživeti. Da o upokojencih, ki bi si zaslužili diplomo iz čaranja, kako z mizernimi penzijami povezati začetek meseca s koncem, niti ne izgubljamo besed. Pa o bolnikih, ki kljub dopovedovanju, da vendar živimo v socialni državi, komaj napraskajo dovolj za zdravila ... Humanitarnim delavcem je težko, ko vidijo, da po pakete hrane prihajajo vedno mlajši ljudje. Mladi, na katerih pregovorno svet stoji; pa so jim nesposobni politiki, ki so brezsramno zafurali državo, spodnesli tla pod nogami in jih namesto v lepšo prihodnost napotili v skladišča Rdečega križa in Karitas.