Če že čakajo ...

Ko so pred več kot petimi leti napovedali, da bodo v Novi Gorici zgradili nov varstveno delovni center, so osebe z motnjami v razvoju in tisti, ki zanje skrbijo in z njimi delajo, slavili. Sanje se bodo uresničile! Ko so pred tremi leti gradbinci zakopali, je bil optimizem na vrhuncu. Le par mesecev kasneje se je s stečajem gradbinca vse sesulo. A pravi šok je temu šele sledil. Namesto, da bi država izbrala novega in nadaljevala gradnjo, se je ustavilo: nimamo denarja ...

V Novi Gorici so ostali z dolgimi nosovi. Solkanska enota VDC že 35 let deluje v dotrajanih prostorih s streho iz azbesta, objekt ni primeren ne za dodatno zdravstveno nego ne za starejše varovance. Na enoto, kjer bi varovanci z lažjimi motnjami v razvoju lahko ob ustrezni pomoči živeli in delali samostojno, namesto da jih selijo v zanje neprimerne ustanove, čakajo že dve desetletji. Opozorila, da so bivalne enote najbolj primerna in humana rešitev, so deževala, država je zanje vedela, a so bila očitno bob ob steno.

No, pa je le napočil dan za veselje. Denar se je končno našel, gradnja se bo nadaljevala. Se je država naenkrat zavedla, da uporabnikov VDC ne gre več vleči za nos? Morda. A dejstvo je, da se je premikati začelo šele, ko so na mestni občini izposlovali, da bodo oni vodili naložbo, ki jo sicer večinsko plača država. VDC bodo začeli graditi in upati je, da ga bodo tudi dogradili. Ko bo stal in bodo uporabniki vseljeni, bodo vse muke pozabljene.

Mogoče je iskati razloge, zakaj in kje vse se je zalomilo - da je udarila kriza, da so se menjavale vlade, da je bilo treba rešiti pomembnejše stvari. Morda kateri od teh tudi drži. A črviček, ki gloda nekje v ozadju, ne da miru in goni tisto svojo: tako pri nas to gre. Ko gre za banke, ni nobena žrtev prevelika, tudi denar, ki ga ni, se že kje napraska. Ko pa pride do vprašanja zagotavljanja normalnih pogojev za najbolj ranljive skupine v družbi, so prioritete vedno drugje. Če čakajo že 20 let, bodo pa še malo potrpeli, kajne?