Cena slave

Ko so avgusta 2009 sredi Rebrnic slavnostno odprli še zadnji odsek vipavske hitre ceste, smo novinarji poslušali, kako da iščemo samo napake in kaj je narobe, nihče pa da ne omeni, kakšen dosežek je spraviti cesto čez tako območje, kot so Rebrnice. Da so v gradnjo vložili sedem let dela, pa nobene pohvale ... Nedvomno si projekt, ki sledi rimski cestni povezavi iz časa Avgusta pred skoraj 2000 leti, domnevno pa tudi še starejši jantarni cesti, res zasluži pohvalo. Trasa je speljana prek razgibanega vznožja Nanosa s številnimi plazovitimi pasovi, kjer grušč po nekaterih podatkih leze navzdol s hitrostjo enega do dveh centimetrov na leto.

Ta območja trasa prečka z viadukti, kar sedem jih je na slabih desetih kilometrih. Poleg njih pa še dva predora, en most, dva pokrita vkopa in osem prepustov. Skupna dolžina vseh v trdo podlago sidranih pilotnih sten je dobra dva kilometra. Ob teh podatkih je nedvomno res, da gre za izjemen tehnični zalogaj. Vse za to, da bi objekti “varno” dočakali pričakovano življenjsko dobo 50, nekateri do 100 let. A za to bodo, kar je jasno že od začetka, potrebni dodatni varovalni ukrepi in posegi.

Vipavci, ki so desetletja čakali na sodobno prometno povezavo z osrednjo Slovenijo in se dušili v hlapih tovornjakarskih kolon na stari magistralni cesti, štiripasovnici s samo začasnim uporabnim dovoljenjem ne napovedujejo dolge življenjske dobe. Vsekakor ne tako dolge, da bi se je spominjali še čez 2000 let. “Saj smo jim ves čas govorili, pa nas niso poslušali,” se pridušajo ob govoricah, da bodo nekateri objekti kmalu prenevarni za vožnjo. In dodajajo, da kmečka pamet ter stoletja dolge izkušnje življenja v stiku z naravo včasih dlje sežejo kot vsa moderna znanost.

Naravnih sil se tu ne da ukrotiti niti z najsodobnejšimi tehničnimi rešitvami. Ne glede na to, koliko denarja in truda bodo še vložili v ukrepe. Ob čudenju nad dosežki se človek tako ne more znebiti občutka, da je šlo pri vsem skupaj zgolj za dokazovanje.