Cena zaupanja

Zgodba z uveljavljanjem novih cen oskrbe z vodo in odvajanja odplak na ožjem Goriškem, ki so jih kot prvi pretekli mesec občutili predvsem stanovalci blokov v Novi Gorici in še bolj nekatera manjša podjetja, dokazuje predvsem eno. Nujno bi bilo, tako v javnih podjetjih kot v upravi, imeti vestne in strokovne ljudi, ki se res trudijo delati dobro za vso skupnost, ki jim je zgolj do tega, da se javni denar res porabi le za vnaprej znane namene, pregledno, brez skrivanja in podobno. Torej ljudi, ki jim gre zaupati.

Ker če slednjega ni, se takrat, ko hočejo upravitelji skupnega denarja in skupnega dobrega na mah globoko seči v denarnice občanov, skoraj vedno pojavijo dvomi in sumničenja. Večina ljudi sicer začne dvomiti le, če se to zgodi nenadoma. Kajti ko upravljalci skupnega enako počno postopoma, velika večina še opazi ne, da ji jemljejo vse več novcev. Le posamezniki na daljši rok ugotovijo, kako prekleto veliko je zrasla cena tej ali oni dobrini. In se sprijaznijo, da tako pač je.

Kadar pa hoče kdo na hitro podražiti javno dobrino ... Takrat pravzaprav ni pomembno, da je morda res, bolj kot on sam, za to kriva država s svojimi predpisi ali pa Evropska unija, ki lahko upravičeno pričakuje, da bomo vzdrževali infrastrukturo, zgrajeno z njeno izdatno pomočjo. Pa tudi to takrat ni pomembno, ali se morda res v omrežje svojčas ni vlagalo le zato, ker se je pobiralo premalo denarja. In enako odpade argument, da novih cen večina tako ali tako ne bo občutila.

Ne, takrat se bo vedno našel kdo, ki se bo povsem razumljivo vprašal, ali je velika (za večino zlasti v odstotkih) podražitev upravičena, ali za njo ne tičijo slabi nameni. In dvomi bodo še večji, če na določena vprašanja ni odgovorov.

Kdor ni ekonomist, gradbenik, inštalater, del pravnika in še kaj v enem, pravzaprav niti ne more vedeti, ali so pojasnila za skok cen prava in resnična. Torej lahko le zaupa. Ali pa ne. Dobro za vse je, če lahko zaupa.