Cena življenja

Dobro leto po uveljavitvi nove prometne zakonodaje so vtisi o njenih učinkih nekoliko mešani. Število žrtev na slovenskih cestah se je občutno zmanjšalo, v nesrečah se je poškodovalo manj ljudi, znižalo se je tudi število policijskih ukrepov. Primorska statistika pa, žal, vsaj glede smrtnih žrtev negativno odstopa od slovenske. Vzroki? Racionalnega odgovora na to ni, še posebej ob dejstvu, da se je prav na primorskih cestah zgodil val tragedij kmalu po uveljavitvi zakonodaje.

Preveč preprosto bi bilo to pripisati večji prometni gneči in turistični sezoni. Kajti nesreče nimajo skupnega imenovalca, razen morda tistih, ki se dogajajo na najbolj obremenjenem odseku Soške ceste. Ta pa je, povrh vsega, tudi v slabem stanju. Dejstvo pa je, da so vozniki v poletnem času manj zbrani in je lahko usodna že vsaka najmanjša napaka. So pa med vozniki seveda tudi takšni, ki se požvižgajo na zakone in kazni. In na cestah temu primerno tudi ravnajo ter nosijo na prodaj svojo in še kakšno glavo.

Eno leto je tudi prekratko obdobje za resno oceno dolgoročnega vpliva na prometno varnost. Preventivni ukrepi, ki jih predpisuje zakonodaja, bodo učinke, vključno s spremenjeno miselnostjo voznikov, pokazali šele čez leta. Represivni ukrepi pa so streznili že marsikaterega voznika: z odvzemom vozila, prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne nazadnje tudi z zapornimi kaznimi za povzročitev najhujših prometnih nesreč.

Morda Slovenija na tem področju vendarle stopa na pot preobrazbe. Vprašanje pa je, ali so napovedane nižje kazni za manjše prekrške pravi signal voznikom. Ga bodo pravilno razumeli? Res je sicer, da nekateri vozniki ne razumejo prav nobenega signala. Da jim cesta pomeni poligon za preizkušanje moči in hitrosti, tudi pod vplivom takšnih in drugačnih poživil. Če najvišjo ceno, tudi z življenjem, plačajo sami, je tragedija. Če pa morajo to ceno na njihov račun plačati drugi, je to kriminalno početje.