Center in obrobje

Naj gre za ukinjanje sedežev podjetij in ustanov, luknjo v bančnem sistemu ali navaden družinski prepir: zgodba je vedno enaka. Mož nikoli ne naredi dovolj za ženo, občina nikoli ne naredi dovolj za krajevno skupnost, država nikoli ne naredi dovolj za občino, mednarodna skupnost nikoli ne naredi dovolj za državo. Na tem vrtiljaku se med političnimi ambicijami in prepiri vrtijo resnične zgodbe ljudi. Od tistih, ki nimajo službe ali se morajo na delo voziti dvesto kilometrov daleč, do onih, ki ne morejo varno prečkati ceste pred hišo ali blokom.

In za vsa ta nežna razmerja velja podobno pravilo: bolje se je osredotočiti na posameznosti kot na splošnost. In bolje je zavihati rokave v poskusu reševanja posledic neuravnoteženosti kot zgolj tarnati nad nerazumnostjo in neodgovornostjo mogočnih.

Novogoriški svetniki imajo seveda prav, ko pravijo, da je država mačehovska in da regija dobi manj, kot si zasluži in potrebuje.

Poslanci imajo prav, ko ugotavljajo, da je država ujetnica mednarodnih finančnih trgov, ki jo potiskajo nižje na lestvici gospodarskih poražencev, kot bi bilo pošteno in pravično.

In marsikatera žena ima prav, ko pravi, da mož pomije posodo in pazi otroke redkeje, kot bi se spodobilo.

A zaradi tega “prav” ne bo ne obnovljenih železnic ne bleščečega gradu ne stabilnega gospodarstva ne čiste posode.

V mestu vrtnic so svetniki pred nekaj tedni v zadregi zardevali nad predlogom, da bi svoje lastne občane pozvali k protestni prekinitvi dela. Včeraj so, s podobno rdečico na licih, zavrnili zamisel, da bi v mestu zastave spustili na pol droga. Zardevajo tudi državni politiki, če kdo predlaga, naj dajo “trojki dvojko”.

Zardevajo kot nevesta, ki ji svetujejo, naj lenemu možu za noč ali dve zapre vrata spalnice. Pri čemer se večina nevest prej ali slej vendarle odloči za akcijo, večina politikov pa zgolj za tarnajoče čakanje na naslednje volitve.