Česa pa vam ne obljubljajo

Na vrhuncu predvolilne kampanje je mogoče ugotoviti, da se ponavljajo že videne taktike in strategije. Z nekaj svetlimi izjemami ima splošno in načelno prednost pred konkretnim, diskreditacije in napadi pred demokratično tekmo, populistične floskule pred resnimi argumenti ter jasnimi in predvsem realističnimi odgovori na (po)jutrišnje izzive. Toda zahtevnejši volilci, ki se ne zadovoljijo z všečnimi objavami na družbenih omrežjih ali retoričnimi spretnostmi v televizijskih studiih, bodo iz krasnih volilnih programov sicer razbrali marsikaj o tem, kaj bi morali storiti oziroma k čemu se kandidati zavezujejo, manj pa o tem, kako in kdaj naj bi to dejansko uresničili. Morda se bodo tudi vprašali, kako to, da tisti, ki bi marsikaj od naštetega v prvem ali drugem delu mandata ali pa tistih predhodnih že lahko storili, tega še niso.

Bolj kot s konkretnimi odgovori na vprašanja, povezana z ukrepi, ki bi morali presegati čas enega mandata, se torej spet na veliko ukvarjamo z bonbonierami v obliki bolj ali manj upravičenih izdatkov, dodatkov, transferjev in podobnega, ki posladkajo tukaj in zdaj.

Nepriljubljene spremembe, ki bodo postajale vse bolj nepriljubljene, bolj kot jih bomo odmikali v prihodnost, pa tudi tokrat niso tema ali pa postranska.

Jasno, za simpatije volilcev se je vsakič znova najlažje boriti z obljubami o višjih plačah in pokojninah, tudi če brez jasne finančne konstrukcije, ter nižjih položnicah. Nepriljubljene spremembe, ki bodo postajale vse bolj nepriljubljene, bolj kot jih bomo odmikali v prihodnost, pa tudi tokrat niso tema ali pa postranska. Dober primer je recimo pokojninska reforma, za katero bi lahko rekli, da bi morala biti ena najpomembnejših prihodnjih nalog, če želimo zagotoviti stabilnost pokojninskega sistema na srednji in dolgi rok. Tudi v OECD so nas nedavno opozorili, da bo povečanje izdatkov za pokojnine brez ukrepanja v prihodnjih desetletjih rekordno. A v programih strank česa posebej otipljivega na to temo ni. Prav tako neprijetno - a neizbežno - bo, kot opozarjajo ekonomisti, zagristi tudi v reforme na področju javnih financ. Velikodušnosti in bonbončkov bo žal slej ko prej konec, pa čeprav tega zdaj nihče noče neposredno povedati. Ob tem ureditev vzdržnega sistema plač in povečanja učinkovitosti v javnem sektorju ob hkratnem prizadevanju za večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost v zasebnem ne bo lahek izziv.

Tudi to ali pa predvsem to so vprašanja, na katera bi morali od kandidatov odgovore terjati prebujeni mladi volilci. In seveda na tista o njihovi neodgovornosti do prihodnjih generacij, ko odlašajo z odločnejšimi podnebnimi in okoljskimi ukrepi. Do kdaj? Dokler nas posledice ne bodo udarile dovolj močno?