Cesar je nag!

Kar spremljamo te dni, ni zgodba o Alenki Bratušek. To je zgodba o vseh tistih, ki so ji omogočili, da je lahko šla do konca v svojih ambicijah, za izživetje katerih očitno nima dovolj sposobnosti.

To je zgodba o Desus in SD, ki sta Bratuškovi omogočili, da je v Bruselj poslala seznam kandidatov; pod pogojem, seveda, da sta tudi ti dve stranki na seznamu uresničili svoje mokre sanje. To je zgodba o Miru Cerarju, ki se je zaradi “državotvornosti” distanciral in v času, ko bi se Slovenija še lahko rešila sramote, ni naredil nič. To je zgodba o naši desni sredini, ki je opozarjala na spornost Bratuškove, za rešitev zagate pa dajala predloge, ki so bili namenjeni le samopromociji, saj s politično realnostjo niso imeli nobene zveze ... To je zgodba o slovenski politiki.

Nastop, kakršnega je imela v Bruslju Alenka Bratušek, bi bil, če bi potekal v Sloveniji, nekaj povsem običajnega. Razlika med Brusljem in Ljubljano je le v tem, da se v slovenskem parlamentu nikoli nihče ne postavi po robu nakladačem, ki o temi nimajo pojma in s praznimi besedami ubijajo čas. Koalicija zaščiti svoje, opozicija svoje, novinarji pa takšne posiljevalce slovenskega jezika še nagradimo s citiranjem, če le znajo v svoje mlatenje prazne slame vplesti kakšen sočen stavek.

Tudi ob sestavljanju slovenskih vlad se nikoli ne zgodi, da bi koalicija vsaj kritizirala, če že ne zavrnila ministrskega kandidata, za katerega se izkaže, da o resorju, ki ga prevzema, ne ve veliko, se pri odgovorih na bolj konkretna vprašanja zapleta, predvsem pa ostaja pri splošnih pojasnilih v slogu “preučili bomo, kaj se da narediti”. Vsebina je, če imaš zagotovljenih dovolj koalicijskih glasov, le nebodigatreba.

V Sloveniji tako pač je in prav to je v bruseljski polomiji najhujše. Ni se osramotila le Alenka Bratušek, razgalila se je vsa slovenska politika, ki ne zna delovati drugače, kot je Evropi pokazala gospa, ki je pri nas zasedala najvišje politične položaje. Bila je torej prva med enakimi.