Česar ni moč kupiti

“Neverjetno! Čarobno! Kako jim to uspeva?” je le nekaj najpogostejših odzivov osuplih obiskovalcev festivala Histeria, ki je minuli konec tedna že tretjič začaral gozdiček nad istrsko vasico Gračišče.

Histeria je namreč vse prej kot še en festival, ki bi vabil s formulo “alkohol in glasba za žur do jutranjih ur”. Več sto ustvarjalcev, od glasbenikov, lutkarjev do likovnih umetnikov, oblikovalcev in gledališčnikov brezplačno ustvarja magijo, ki temelji na brezmejni ustvarjalnosti vsakega od njih in spoštovanju nekaterih dragocenih pravil. Med njimi imata posebno vlogo ekologija - prizorišče ni komunalno opremljeno, zato je še toliko pomembnejše ločevanje odpadkov, vestno odlaganje cigaretnih ogorkov v številne ekološke pepelnike - in svoboda kot maksima, ki ne sme ogrožati svobode drugih.

Od festivala, ki je prejel tudi posebno nagrado za prostovoljski projekt, se lahko v časih, ko se za človeštvo zdi marsikaj izgubljeno, mnogo naučimo. “Ljudje pridejo iz ljubezni,” pravi čilski glasbenik Nano Stern, ki vodi eno od sekcij glasbene delavnice Etno Histria in nastopa na festivalu. A ljubezen je osnova, ki ne more biti dovolj. Tu so še solidarnost, predanost skupnemu cilju - ta ni v nobenem pogledu ekonomski, saj vstopnina služi predvsem za kritje stroškov festivala -, tovarištvo, ustvarjalnost posameznikov, ki se medsebojno plemenitijo in niso podrejeni modnim smernicam, predvsem pa ne tekmujejo med seboj. Tu ni tako velikega odra, da na njem ne bi mogel nastopiti povsem neznan, a briljanten akustičen duo, in ni tako majhnega odra, da na njem ne bi želela igrati odmevna zasedba.

Vse paradigme neoliberalizma, ki brutalno tlači najšibkejše in spodbuja ambiciozno tekmovalnost, uspeh pa odmerja v evrih, za nekaj dni obmolknejo. Simbolična gesta ob vhodu, ko obiskovalci odvržejo svoj ego, svoj egoistični del jaza, se zdi eden od ključev do vzdušja svobode in medsebojne povezanosti, ki ga ni moč kupiti.