Česen, simbol svobode

Nekoč, ne prav davno, so se banke ukvarjale v glavnem z denarjem. Potem so nas tajkunske in podobne zgodbe naučile, da se ukvarjajo tudi s stanovanji in prodajo podjetij. A smo to nekako še doumeli. So jim pač namesto denarja za jamstvo ostala stanovanja in deleži podjetij.

Potem nas je pred tednom dni na teh straneh Anton Komat poučil, da se novodobne banke ukvarjajo tudi - s česnom. Da so, potem ko so se denarne borze sesule kot hišice iz kart (kaj pa drugega, ko pa so temeljile na “inovativnih” finančnih produktih brez stvarne podlage), kapital preselile na bolj oprijemljiv trg, trg hrane. Kar morda sploh ne bi bilo slabo, če ne bi za vsem tem stale špekulacije svetovnih monopolistov. Ki zakupijo ves česen njegove daleč največje svetovne pridelovalke, Kitajske - in potem se nam dogaja to, kar vidimo v vsaki navadni trgovini: da je praktično nemogoče dobiti česen, ki ni s Kitajske.

Ti drobni stroki, ki v prehrani običajnega človeka predstavljajo zanemarljivo majhno količino, so simptom kršenja prehranske svobode. Tudi mene že nekaj let spravljajo ob živce. Ker ne zaupam kitajskim normativom in nadzoru, še bolj pa zato, ker nasprotujem nepotrebnemu potovanju hrane čez pol sveta in ker zavestno podpiram lokalne pridelovalce hrane (v Sloveniji slovenske, v Angliji angleške ...), že nekaj let ne kupujem kitajskega česna. A kakšne preglavice mi to povzroča! Če ne bi bilo zadružne trgovine na Opčinah, kjer premorejo španski (redko italijanski) česen in če ne bi bilo tržnic (no, tudi vsem prodajalcem na tržnici ne zaupam, da je njihov česen res domač), bi mi ostale le še redke trgovine s prestižnimi zavitki malih strokov česna s prestižno navitimi cenami.

Zato sem letos sklenila temu narediti konec: preslišala sem vse vrtičkarje, ki že leta obupujejo nad pridelavo česna, pozabila na polomije zadnjih treh let, ko sem na vsakih deset posajenih strokov česna izkopala največ en droben strokec, in po ovinkih le prišla do stare domače sorte česna. Za zdaj raste dobro. Nekaj česnov je sicer izpodjedel bramor, z ostalimi se pogovarjam, kadar le utegnem.

Se pogovarjam o njihovih sorodnikih, ki so last agrokemičnih multinacionalk, ki rastejo le skupaj s točno določenimi škropivi. Se pogovarjam o svobodi, tej temeljni človekovi pravici, ki sega na mnogo področij, v prvi vrsti pa na področje hrane. A se družba o njej skoraj ne pogovarja.

Družbi kapital vsiljuje razprave o številnih svoboščinah (še najboljše so take, ki od ljudi zmamijo denar), svobodo pri izbiri hrane pa vse bolj omejuje. Kapital agrokemičnih multinacionalk počasi, a vztrajno vsiljuje vsemu svetu gensko spremenjeno hrano, omejeno na nekaj patentiranih sort, last teh istih agrokemičnih multinacionalk. Pod krinko svobodnega trga je državam omejil svobodo, da bi lahko izbrale samo gensko nespremenjeno hrano. Zato sta zdaj povsod obe: navadna in gensko spremenjena. Prva je dražja, ker morajo pridelovalci sami financirati čistost (na polju, v mlinu ...), zato zmaguje druga. In z vsako njeno zmago je naše svobode manj.

Ko bo na trgu samo še kitajski česen, bo prehranska svoboda samo še preteklost.