Češnja na torti

V zakulisju tekme za enega od osmih poslanskih sedežev, ki v Evropskem parlamentu pripadajo Sloveniji, se bijejo tudi bitke za plače, ki omogočajo precej več kot golo preživetje. Funkcija evropskega komisarja velja za eno od češenj na evropski torti.

Kako absurdna lahko postane tekma za funkcije, imamo tokrat priliko opazovati - kje drugje kot doma. Vlada, ki se je sesula sama vase, bo za nagrado še kadrovala slovenskega predstavnika v evropsko komisijo, kjer mesečna plača brez dodatkov znaša več kot 20.000 evrov. Vse glasnejše postajajo govorice, da namerava na položaj evropske komisarke premierka Alenka Bratušek predlagati kar samo sebe. Velja jo spomniti, da je ob odstopu s položaja premierke dejala, da nihče od uradnikov, ki so bili v času njene vlade zaposleni za določen čas, ne bo dobil službe za nedoločen čas. Če da kaj na spodobnost, potem tudi sebi ne bo zagotovila boljše, resda funkcionarske, službe. Bomo videli.

Opozicija na absurdnost sedanje situacije opozarja s svojimi nič bolj primernimi predlogi. Pobuda za spremembo sistema izbire kandidata za evropskega komisarja tik pred evropskimi volitvami je del volilne kampanje. NSi in SLS sta z izpostavljanjem te teme še bolj razgalili abotno stanje na levici, kjer vidni kadri nekaterih koalicijskih strank iščejo najboljšo rešitev zase. Že vnaprej je namreč jasno, da na njihove obraze na domačih predčasnih volitvah noče staviti nihče več. Hkrati je desnica s predlogom, da bi komisarja predlagala lista, ki bi na volitvah dobila največ glasov, simbolno pokazala vero v to, da bo (tudi tokrat) zmagala.

Časa za spremembe in iskanje soglasja, kot to predlaga predsednik republike, ni in ga nikoli ne bo, saj ni rečeno, da taisti sistem imenovanja kandidata za komisarja na prihodnjih volitvah ne bo najbolj koristil prav tem, ki mu danes nasprotujejo. Vedoč za slovenske igrice pa je idealen čas, da se vprašamo, ali razlogi za nezaupanje v EU institucije prihajajo le od zunaj.