Cestne zagate

Če ste se pred kratkim zapeljali po hitri cesti v smeri proti Benetkam, ste že takoj po prehodu državne meje, pri nekdanjem mejnem prehodu v Vrtojbi (Kakšen užitek je zapisati ta “nekdanji”!) opazili, da so na italijanski strani v teku velika gradbena dela. Gre za gradnjo še zadnjega avtocestnega traku med Vilešem in Gorico, ki naj bi ga dogradili v treh letih. Cesta se danes zoži že takoj pod znano goriško rotundo ob državni meji, ob hitri cesti pa lahko vidite veliko strojev, s katerimi kopljejo zemljo, dovažajo pesek in grušč, skratka: dela so v teku, avtocestni trak do Vileša seveda ne bo zgrajen v treh letih, ker bi to bil čudež, bo pa zgrajen v petih, šestih letih. Ker ne verjamemo več v čudeže, pišemo, da bo avtocesta zgrajena v šestih letih, kar je precej verjetno. Tudi goriški politični vrh nam je to zaupal, seveda ob zaprtih mikrofonih, uradno namreč še vedno velja, da bo avtocestni trak zgrajen v treh letih. Iz izkušenj vemo, da se italijanska javna dela navadno vedno zavlečejo, a tokrat baje obeta dobro, saj naj bi bil denar za avtocestni trak Gorica-Vileš že zagotovoljen in nakazan.

Če pa ste imeli to smolo, da ste se po hitri vipavski cesti pripeljali do nekdanjega vrtojbenskega mejnega prehoda in ste ob napačni uri skušali zapeljati na rotundo, da bi zavili proti Gorici, Štandrežu ali Trstu, ste prišli v gnečo, kakršne na tej rotundi ni niti ob goriškem sejmu svetega Andreja! Verjamem vam tudi, da je nekaj nemogočega, da ste morali čakati pol ure, da ste se le prebili do goriškega mestnega jedra, kajti dela, ki so v teku na cesti III. armade v Gorici, se že dolgo vlečejo kot slepo črevo, v nedogled. Poleg tega pa je neki genijalec (V Sloveniji bi zapisali: stroka!) še postavil na goriški Tržaški ulici (Via Trieste) semafor, za katerega lahko trdim, da je zadnji mesec gotovo najbolj preklinjana stvar na Goriškem. Če seveda odmislimo prometne redarje, ki pa jih ob prometnih konicah itak nikdar ni nikjer, če pa slučajno so, merijo navadno hitrost in delijo globe na ravni, široki cesti proti Majnici, kjer je že tepcu jasno, kako je noro, da je tam omejitev 50 km na uro ... Vozači, ki se v Gorico vozimo na delo ali v šolo, smo tako prisiljeni iskati druge poti, ki pa jih ni veliko. Se je pa sedaj le pokazalo, kaj pomeni odprta meja, saj večina voznikov v jutranjih urah in ob prometnih konicah ter v popoldanskih urah iz smeri Benetk proti Gorici pod rotundo preprosto zapelje v Slovenijo, se pelje skozi Šempeter do nekdanjega šempeterskega malobmejnega prehoda ali pa do Rdeče hiše, kjer se ponovno vrne v Italijo. Seveda se o tem ne govori na glas! Nihče od občinskih mož tudi ni pomislil, da bi dal kako koristno informacijo voznikom, a res je, da sila kola lomi, kot smo rekli nekoč in tudi staro pravilo, da se moraš sam znajti, pride prav. In je tako nov in seveda začasen prometni zamašek ponovno pokazal, kako bi bilo potrebno na Goriškem usklajeno urejevati ceste in nasploh infrastrukture, o čemer se je sicer od vedno izjemno veliko govorilo, a (pre)malo storilo. Zadnja vest, da med obnovo-gradnjo avtocestnega traku do Vileša ne bo niti en sam dan cesta zaprta za tovornjake, govori tudi o tem, da je bila vipavska hitra cesta zgrajena preveč skromno in je preozka za ves tovorni promet, ki se in se bo valil po njej. Da bi pa Italija preusmerila tovorni promet čez Trst, seveda nikomur ne pade na pamet, še posebej ne italijanskim lastnikom tovornjakov, ki se že itak čutijo ogrožene s strani slovenskih kolegov in se bojijo vstopa Hrvaške v EU. Zaradi konkurence seveda.