Čevlji ali pomidor

Suša je. Po svetu potujejo slike razpokanih pšeničnih in koruznih polj v Združenih državah in Rusiji. Na madžarskih poljih ni nič bolje. Če je pridelka manj, bo hrana dražja. Koliko, ne ve še nihče. Trg hrane je poln špekulantov. Kmetu je seveda treba dati čim manj, na štruco kruha pa nabiti toliko stroškov, da trgovec ne bo oškodovan niti za cent.

Hrana je že sedaj draga, znamo povedati in s tržnice, kjer svoj pridelek prodajata Jana in Marija, brž zavijemo v bližnji hipersuper trgovski center, kjer hruška iz Tunguzije stane samo dva centa. Na račun privarčevanega si bomo omislili še nove čevlje za 150 evrov, saj čevljev ni nikoli dovolj, hrana iz Tunguzije pa je prav tako dobra kot ona iz Strunjana.

Pa se tu in tam najde kdo, ki otroku le privošči domač paradižnik. Zrasel je na tem krutem poletnem soncu, plela ga je nona, ga zalivala po kapljicah, ker preveč vode za paradižnik nikakor ni dobro, in je zrasel v slasten in dišeč pomidor. Sočen, kot je sočna ta istrijanska beseda. In ko otrok poje ta domač pomidor, se vam zna zgoditi, da onega iz Tunguzije ne bo več hotel. Boste namesto novih čevljev za 150 evrov ta denar raje porabili pri kmetu? Težko vprašanje, ni kaj. Kot potrošnik boste oskubljeni, a ta otrok, ki od vas še ni pobral vseh veščin nakupovanja, bo jedel nekaj, kar ima okus.

Če je med nami še kaj volje za manjšo odvisnost od tuje hrane, bomo podprli domačega pridelovalca. In jedli dobro. Če pa bomo hoteli, da ta pridela več, bo država končno speljala kraško vodo v Istro in zgradila še en Vogršček ali dva. Pa uresničila napoved, da bo resolucija Zagotovimo.si hrano za jutri začrtala pot do prehranske varnosti, konkurenčne sposobnosti, trajnostne rabe proizvodnih potencialov ter skladnega in socialno vzdržnega razvoja podeželja. Kar pomeni, da nam ne bo vladal trgovski lobi, ampak zdrava pamet. Kar tudi pomeni, da si Slovenija upa misliti s svojo glavo. In da ne potrebujemo novih čevljev.