Čigavo razsodišče

Glede na to, da danes velja volilni molk, bom ta košček medijskega prostora, ki mi je dodeljen kot nekakšna stalnica, izkoristila za kratek, a kritičen vpogled v naše lastne, novinarske vrste. Pravzaprav za vpogled v lik in delo tistega organa Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki si jemlje pravico, da razsoja o delu, profesionalnosti in dobrem imenu slovenskih novinarjev. In to vseh, ne le svojih članov. Govorim seveda o novinarskem častnem razsodišču.

Prepričana sem, da problematika novinarskega častnega razsodišča iz več razlogov presega strogo strokovne novinarske kroge in bi morala zanimati tudi širšo javnost. Razsodbe tega organa namreč ne ostajajo v ozkem društvenem ali kvečjemu stanovskem krogu, temveč so objavljene v medijih, in torej avtomatično prestopijo v sfero javnega. Pogosto pa se celo zgodi, da prerastejo celo v dokazno gradivo na čisto pravih sodiščih, ko spor z novinarjem prestopi meje etičnega in preide v sfero kaznivega.

Konkretna iztočnica za ta razmislek pa je, milo rečeno, bizarno razsojanje tega organa v primeru, ki se je zgodil čisto blizu nas, tako rekoč vsem pred nosom: v naši časopisni hiši in na našem terenu.

Začetna situacija je klasična. Novinarska kolegica raziskuje nepravilnosti v javni ustanovi, stopi na prste odgovornim, razkrije njihovo negospodarno upravljanje s proračunskim denarjem, ti pa jo obtožijo neprofesionalnega dela. Zadeva konča na častnem razsodišču. Do te točke je vse še v okviru legitimnega, čeprav že drsimo proti bizarnemu. Kako bi drugače lahko poimenovali dejstvo, da si organ nekega društva jemlje pravico, da razsoja o delu nekoga, ki ni njegov član in ni dolžan spoštovati njegovih pravil. Ob tem je treba vedeti, da obstaja v Sloveniji še eno stanovsko novinarsko društvo, povsem enakovredno DNS, ki prav tako zavzeto skrbi za etničnost in profesionalnost novinarjev - svojih članov.

A najbolj bizarna plat zgodbe šele prihaja; in sicer v trenutku, ko se izkaže, da je častno razsodišče “razsojalo”, ne da bi prisluhnilo argumentom tožene stranke, torej novinarke. To pa je precedens brez primere! A ne le da je razsodišče razsodilo kar tako, po domače, svojo “razsodbo” je prek medijev takoj razglasilo “urbi et orbi”.

Preveč prijazno bi bilo trditi, da je častno razsodišče v tem primeru vzelo pravico v svoje roke. Pravico si je namreč čisto preprosto uzurpiralo. Kajti, roko na srce, kaj sploh ostane novinarju, ko izgubi ugled! Kar se je takoj pokazalo tudi v resničnem življenju. Prvič, ko je začela kolegica ponovno brskati po domnevno nečednih poslih občinskih veljakov, so njene trditve zavračali z argumentom, ki jim ga je na pladnju prineslo prav ... razsodišče.

Primer takega nedopustnega igračkanja s profesionalnim ugledom kolega je zanimivo tudi zato, ker govori o nedokončanih tranzicijskih zgodbah. Nekatere institucije, ki vlečejo svoje korenine iz predosamosvojitvenih časov, namreč še vedno niso uspele ali zmogle prevrednotiti svoje vloge v družbi, in ena takih je očitno tudi DNS, skupaj s svojimi organi. Še vedno se namreč obnaša, kot da bi imela popoln monopol nad presojo novinarske profesionalnosti, pa čeprav njenega razsodišča cela vrsta novinarjev že dolgo ne upošteva več. V takih razmerah pa lahko razsodišče cehu le še škodi.