Cimos po 2016

Čas je denar, je večkrat ponovil Peter Stehle, eden izmed dveh novih nemških nadzornikov Cimosa.

Drži, pri Cimosu še posebej. Koprsko podjetje je od junija v prisilni poravnavi. Prvotni načrt, da bi banke dolgove morale spremeniti v kapital, je podprlo le nekaj slovenskih bank, v Družbi za upravljanje terjatev bank pa so menili, da se morajo v reševanje vključiti tudi kupci in dobavitelji, sicer prestrukturiranje ne bo uspelo.

Cimos je tako še pred poletjem zakorakal v prisilno poravnavo in do včeraj bi morali pripraviti načrt za finančno prestrukturiranje, a ga niso uspeli. Je pa sodišče ugodilo njihovi prošnji in tako lahko načrt oddajo do začetka novembra. Veliko puzzlov bo treba sestaviti, priznava uprava. Z bankami se morajo dogovoriti o konverziji bančnih terjatev v kapital, najti morajo dogovor z navadnimi upniki in zagotoviti denar za poplačilo dobaviteljev. Za del zapadlih terjatev jim Cimos namreč obljublja takojšnje poplačilo. Zagotovitev tega svežega denarja je menda najtežji zalogaj.

Z dvomesečnim podaljškom ima uprava dodaten čas, da vsak košček sestavljanke res postavi na pravo mesto.

A tudi ko (če) to uspe, se skrbi Cimosa še ne bodo razkadile. Največja težava koprskega podjetja je, da ne dobiva novih, razvojnih poslov, ki bi mu zagotavljali delo v prihajajočih letih. Da, res so lani v koprski tovarni začeli izdelovati tečaje za vrata za Audi. In kmalu bodo za BMW začeli izdelovati različne ulitke. A to so posli, ki jih je Cimos dobil že davno pred razglasitvijo insolventnosti. Če prej za razvoj niso imeli denarja in so zato izgubili dve leti priložnosti za nove posle, se jim zdaj, ko so v prisilki, kupci iz avtomobilske industrije, kjer je dobava “just-in time” prva zapoved, izognejo v širokem krogu.

Razvoj izdelkov za avtomobilsko industrijo traja v povprečju štiri leta, Cimos pa je dve že zapravil, zato je res na mestu vprašanje, kako bo z njim po letu 2016.

Čas je res denar.