Cirkus odhaja

Profesionalni šport je le del industrije prostega časa - cirkus, ki pač lahko živi, dokler ima dovolj premožne vlagatelje, ki redno plačujejo športnike, dokler so dobri rezultati in dokler so tribune s tistimi, ki so plačali vstopnino, dobro zasedene. V času gospodarske krize, ki je oklestila proizvodnjo, zaslužke in število zaposlenih v podjetjih, so pač sponzorji morali pripreti ali zapreti pipice. Vse večja armada brezposelnih, med katero so in se še bodo znašli tudi mnogi doslej profesionalni nogometaši, pa mora svoj skromen kupček evrov najprej odšteti za položnice in ne za vstopnine.

Tem dogajanjem se v NK Primorje, pa še kje, niso pravočasno prilagodili. Po tem, ko so dve sezoni kopičili dolgove, jim tudi občina ni pripravljena dati denarja za rešitev. V majhnem primorskem okolju se bo treba sprijazniti s stvarnostjo. Profesionalni športni cirkus je - s kakšno izjemo v Kopru in Novi Gorici, pa morda v odbojkarskem Kanalu - vzel slovo. Kombinacija gospodarske krize in skromna ekonomija obsega (pri nas pač ni velemest) narekujeta usmeritev v kakovostno delo z mladimi in amaterizem v članskih selekcijah. Tako kot v podjetjih bo treba tudi v klubih sproti zelo dosledno stroške prilagajati prihodkom - tudi za ceno nižanja ciljev in selitve v nižje lige. Sprotno ukrepanje- tudi nepopularno (predčasne prekinitve pogodb) - pomeni manjšo škodo za dobro ime kluba in njegovega pokrovitelja, kot dveletna agonija z desetimi zaostalimi plačami, kakršno te dni preživljajo nogometaši Primorja.

Vrednost športnega trga pri nas se je zmanjšala. Če bodo morali odslej nogometaši v članskih kategorijah do zgodnjega popoldneva delati in nato igrati za stroške in premije, bodo temu morali prisluhniti tudi dobro plačani funkcionarji panožnih športnih zvez in sodniki. Manj cekinov bo treba skrbneje obračati in jih vlagati v zožen tehtnejši izbor prioritet. Vsaka večja vas pač ne bo mogla imeti vsega.