Čiščenje zlatnine

Če del slovenskih ekonomistov in javnosti podjetja v državni lasti imenuje slovenska srebrnina, je Kobilarna Lipica kot dvorna kobilarna s stoletno tradicijo, ki je uspešno previharila vse vojne, vlade, države in družbene sisteme, nedvomno zlatnina.

A tako kot država, mnogim poskusom navkljub, ni dober skrbnik te srebrnine, ni niti dober lastnik lipiške zlatnine. Ali točneje: njenega turističnega dela, saj za konje in kobilarno zadnja leta skrbi kar zgledno.

Turistični del pa je šel v zadnjih dvajsetih letih samo navzdol: v hotele in turistično infrastrukturo v Lipici skoraj ni bilo vlaganj, hotel Klub je že nekaj časa zaprt, bazen prav tako. Delavci so dobivali mizerne plače, saj jih kot javne uslužbence javni zavod ni smel nagrajevati, zato so se zatekali tudi v bolniške. Po drugi strani pa se javni zavod tudi ni mogel znebiti slabih delavcev in namesto njih zaposliti mladih, strokovnih, boljših.

Predprejšnje vodstvo je sicer poskušalo probleme rešiti z ustanovitvijo hčerinske gospodarske družbe, a je to naredilo netransparentno, poleg tega pa s tem ni moglo dosti spremeniti načina upravljanja gostinskega in turističnega dela Lipice. In izguba se je nadaljevala in celo stopnjevala. Prejšnja vlada jo je poskušala rešiti z javnim denarjem, ki je na koncu končal v lipiškem turističnem delu, zaradi česar ga bo morala Lipica morda celo vrniti.

A ob vseh teh različnih poskusih in kolobocijah je iz leta v leto bolj jasno: turizem, ki bi v Lipici moral cveteti, v njej gnije in za povrh okužuje še zdravi del Lipice - kobilarno. Kar je vse prej kot čudno, saj vse gostinstvo in turizem v okolici Lipice in v Sloveniji sploh posluje stabilno in z dobičkom, če le ima pravega lastnika ali upravjalca. Zatorej postaja jasno: turistični del mora dobiti zasebnega upravljalca. Le z njim ne bo izgube in le z njim bodo imeli delavci delo.

In če bo posel oddan transparentno in s pravimi pogoji, bo ostalo nekaj loščila tudi za lipiško zlatnino.