Čista država?

Naključje je hotelo, da sta se na včerajšnji dan zgodili zadevi, ki nimata veliko skupnega: začetek sojenja v zadevi Čista lopata in odstop Simone Dimic, vodje kabineta predsednika vlade. Medtem ko se je prva zadeva dve leti in pol po odmevnih aretacijah, s pričakovanimi proceduralnimi zapleti in - za zdaj - še brez prebiranja obtožnice, vendarle premaknila za korak naprej, je afera “Dimic” še preveč sveža, da bi lahko pričakovali kakšne oprijemljive odgovore preiskovalnih organov.

Je pa Dimičeva, ne glede na to, ali se bodo očitki proti njej izkazali kot utemeljeni ali ne, z odstopom s položaja storila korak, ki je v normalnih demokratičnih državah nekaj povsem običajnega. Dimičeva sicer ostaja pod drobnogledom kriminalistov in protikorupcijske komisije, je pa s svojim odstopom dejansko razbremenila predsednika vlade. Svoje delo bi namreč resnično težko opravljala in na vsakem koraku, ne samo pri preiskovalnih organih, bi se morala soočati z vprašanji, kaj je res in kaj ni res.

In če je res, da naj bi se pri nakupu in obnovi njene hiše v Murglah dogajale nepravilnosti, od nesorazmerno visokega posojila (državne) banke NLB do tega, da naj bi hišo obnavljali delavci (zdaj že propadlega) Vegrada, material pa naj bi vozili tudi z gradbišča Celovških dvorov, bi se morali pred preiskovalnimi organi znajti še drugi odgovorni. Verjetno tudi ena od akterk včerajšnjega začetka sojenja v zadevi Čista lopata, Hilda Tovšak. In tudi v tej zgodbi natančno pojasniti vlogo Vegrada, kar bi - morda? - pripeljalo tudi do odgovorov, zakaj je bila gradnja Celovških dvorov nekakovostna, zakaj so stanovanja plesniva, in zakaj v novem kompleksu zamaka.

Vendar bo pot do odgovorov zagotovo še dolga in zapletena. “Čiste lopate” in “Simone Dimic” so le posamični primeri. Kličejo pa k odgovoru na vprašanje, kako globoke so v resnici v slovenski družbi politično-gospodarske naveze.