Čisto in pravično

Že v časih antičnega Rima so v naših krajih zgradili prve vodovode in tudi kanalizacije. Stoletja kasneje so na javni vodovod priključena vsa mesta in tudi skoraj vse vasi, na kanalizacijo pa ne.

Čeprav bi bilo po logiki stvari, pa tudi zaradi racionalnosti izvedbe, smiselno graditi oboje hkrati (saj bi tako kanale kopali samo enkrat in po istem kanalu do porabnika pripeljali čisto vodo in od njega odpeljali umazano - v dveh ločenih ceveh, seveda), se to ni dogajalo skoraj nikjer.

Marsikje zato umazana voda, ki jo spustimo v odtok, priteče po pipi nazaj v kuhinjo. Če ne gre na čistilno napravo, gre seveda naravnost v tla, v podtalnico, od koder se napaja večina vodovodnih sistemov v Sloveniji.

Evropska vodna direktiva je zato že pred leti natančno predpisala, kako bomo prečiščevali odpadno vodo: najprej tisto iz velikih mest, potem iz mest z več kot 15.000 prebivalci, nato iz naselij z več kot 2000 prebivalci. Na koncu naj bi reševali še ostala.

Tudi v Sloveniji smo direktivo pridno prenesli v zakonodajo, določili roke, potrebna finančna sredstva in način financiranja: z 1,6 milijarde evrov naj bi do konca leta 2015 uredili čiščenje v vseh naseljih z več kot 2000 prebivalci, nato pa s 400 milijoni še večino ostalih. Sprva je šlo vse dokaj dobro, denar so združevali evropski skladi, državni proračun in občine (slednje tudi iz takse za obremenjevanje okolja), s finančno krizo pa se pipice povsod zapirajo.

Zato bo, kot kaže, najbolj nejasno čiščenje odplak iz naselij z manj kot 2000 prebivalci. Čeprav so še pred nekaj leti uradniki trdili, da bodo tudi ta reševali s kanalizacijo, je vse bolj verjetno, da bodo vsaki hiši posebej “predpisali” malo čistilno napravo. Kar z okoljskega vidika niti ni nâpak; je pa nepravično do ljudi v malih naseljih, ki polnijo občinski in državni proračun enako kot meščani.

Bo zato tudi zanje kaj prispeval proračun? V Nemčiji posamezne dežele na različne načine to počnejo že nekaj let.