Civilni izziv

Matej Tonin je odličen predstavnik nove slovenske politične generacije, ki več kot očitno vse hitreje prevzema vajeti države iz rok zaslužnih osamosvojiteljev in sivih eminenc. Je tudi, prav gotovo, inteligenten in pošten mlad mož. Ampak se v obrazložitvi glasov svoje poslanske skupine proti nezaupnici vladi Janeza Janše kljub vse tem zgoraj omenjenim plemenitim lastnostim ni uspel izogniti klasičnim sodobnoslovenskim pastem.

V prvem delu svojega nastopa je govoril o tem, da mora demokratična družba spoštovati svoje institucije ali pa jih ukiniti. V drugem delu pa se je pridušal, da ni bilo nobene potrebe za razpad izvrstne koalicije politika, ki ga institucija demokratične družbe dolži vrste nečednosti. Kot da bi se malo šalil in malo mislil zares, kot da bi en del govora pisal zvečer, drugega pa zjutraj. Ali enega sam iz svoje glave, drugega pa po nareku.

Bistvo je: shizofrenija, ki tare slovensko politiko, ni ozdravljiva s 55 glasovi in enajstimi urami razprave. V parlamentu se je predvčerajšnjim zgodilo le blago lajšanje najbolj akutnih simptomov kronične bolezni. Namesto prvega je oblast prevzel drugi osumljenec. Ki ne zaostaja ne v grehih ne v samovšečnosti ne v aroganci. Vsi realni problemi sodobnega trenutka so še vedno tu. Raven političnega dialoga pa se še vedno giblje med zablodelim sanjaštvom in pritlehnim zmerjanjem.

Z vsem spoštovanjem do sposobnosti in dobrih namenov nove mandatarke: ljudstvo nima niti enega razloga manj, da bi bilo jezno, zaskrbljeno in ogorčeno. In prav nobenega razloga ni, da bi bila četrta slovenska vstaja, napovedana za prihodnji teden, kaj manj glasna, množična in odločna, kot so bile prve tri.

Z ulice že prihajajo glasovi, da se protesti ne bodo ustavili. Če ne bo tako in se bodo vstajniki zadovoljili z bledim kompromisom, sta sklepa dva.

Prvič, Janša je imel prav. In drugič, od civilne družbe bo v Sloveniji ostalo le še ministrstvo.