Človek in ljudje

Nekaj sto kilometrov daleč smo pririnili s kombijem, da bi ga videli in slišali v živo, slavnega kantavtorja, prepevajočega še v jeseni življenja.

Mojster je skozi polmrak odra prikorakal čisto sam, brez drugih muzikantov, stopil k osvetljenemu mikrofonu, pograbil kitaro, se ovenčal z ogrlicami, zabrenkal in zapel, pletel štorije o zavrženih in zapitih brezimnežih, o zlomljenih vojnih veteranih, o večnih vagabundih, o nesrečno zaljubljenih, o svobodomiselnih zgodovinskih osebnostih, ki so hotele pomagati človeku, a jih je človeštvo ubilo, o dobroti in zlobi, o svojem dragem pokojnem očetu, o potomcih, ki zaljšajo njegovo starost ... Ni bil pri močeh, glas se mu je lomil pod težo dobro skovanih stihov, v prehlajenem grlu se mu je nabirala nesnaga, tu in tam si je obrisal nos, se vseskozi opravičeval, zbijal trpke šale na račun starosti. Ovire gor ali dol, vztrajal je, vsako sekundo do roba in čez napolnil z lastno dušo, razdajal zadnje drobce svojih moči.

Smo ganjeno grizli ustnice, zadrževali solze, mu tu in tam kriknili kaj za korajžo, se opijali z njegovo umetnostjo. Se ob slovesu opotekli v preddverje, kjer so se ob vhodu v barček bratili trije naši sopotniki, vsi po vrsti prekaljeni koncertni mački, odlični poznavalci tako domače kakor svetovne glasbene zgodovine, težki kalibri, po duši predavatelji, polnokrvni predstavniki tiste pasme, ki v vsakem šanku ali kavarniški mizici prepozna kateder in izza njega širi svojo edino zveličavno resnico, najsi kdo posluša ali ne.

Pili so pivo, se nasmihali, zviška opazovali mimoidoče in se družno namrdnili, če je kdo pohvalil koncert. Iz orožarne so vlekli najsočnejše kletvice, glasno oznanjajoč, kako zanič je bilo vse skupaj. Svoje ocene so, kakor vselej, poviševali v splošne sodbe. Tisti na levi je zagodel: “Nekateri bi morali sprejeti, da je prišel čas za penzijo, ne pa da se tako sramotijo, nam kradejo čas in denar.” Tisti na desni je prikimal: “Jaz sem itak prišel samo zato, ker so mi dali zastonj novinarsko akreditacijo. Za ta drek že ne bi plačal, to pa ne!” Tisti vmes je jel ponosno pojasnjevati, da je kakor njegova pajdaša dvorano zapustil že po tretji pesmi. Da jim je bilo takoj jasno, koliko je ura, pa so šli raje na pivo.

So si kimali, se režali drug drugemu, mimogrede pomignili točaju: še eno rundo! Smo debelo pogledali, rekoč: “Ura je pozna, koncerta je konec, pred nami je še dolga pot domov, mar ne bi počasi šli?” So ubrano odkimali. Tisti na levi je pomignil proti dvorani: “Bomo še malo počakali, morda bo šel tod mimo. Ga bomo vprašali za avtogram.”

V docela nepomembnem dejstvu, da je pevec dvorano zapustil po drugi poti, bi kdo utegnil uzreti dokaz božje pravičnosti.