Čriček pa poje

Glas protesta proti politični kasti v Sloveniji še nima svojega strankarskega obraza. V Italiji ga ima. Imenuje se Beppe Grillo. On je zmagovalec predčasnih volitev v Italiji, pa čeprav na njih ni zmagal.

Protest se imenuje tudi Silvio Berlusconi. Imenuje se Ljudstvo svoboščin. Paradoksalno, a resnično. Odpisani se je vrnil. “Mumija” je oživela. Zmagal je, čeprav ni zmagal.

Grillo je izraz protesta in nezadovoljstva novih, zlasti mladih sil, ki želijo “parlament odpreti, kot da bi bil škatla sardin” in vanj naseliti “poštenost, kot novo modo”. Berlusconi pa je izraz protesta tistih, ki so zaradi krize izgubili trdnost, nekateri tudi svoje privilegije, vezane na stara razmerja moči.

Grillo je glasove pobiral levici in s tem oslabil Demokratsko stranko, potopil pa Državljansko revolucijo sodnika Ingroie. Berlusconi pa je nenapovedani volilni skok naredil na račun Maria Montija in njegove sredinske Civilne iniciative.

Poraženec predčasnih volitev v Italiji je bivši “tehnični premier” Mario Monti, na katerega so stavili predvsem finančni in politični vrhovi Evropske unije in mednarodnih finančnih institucij. Volilci niso nagradili njegove ostre varčevalne politike, so pa v večji meri, kot so to napovedovali politični analitiki, stavili na Berlusconijeve prazne obljube in njegovo ostro kritiko Montijeve vlade.

Italijani so na volitvah predvsem protestirali, izražali nezadovoljstvo na levo in na desno. Niso izbrali stabilnosti, saj jim jo ni nobena politična sila ponudila. Predvolilna kampanja je bila v znamenju negotovosti in popolne zmede, takšni so tudi volilni rezultati. Namesto zanesljivega zmagovalca, ki bi lahko oblikoval sorazmerno stabilno vlado, so Italijani politično moč razpršili med tri, skoraj povsem nekompatibilne politične sile. Leva sredina je sicer zmagala, a ne dovolj; desna sredina je naredila presenetljivo dolg volilni skok, a vendar prekratek. Grillo (čriček) pa veselo poje. Italijani so spet na startu.