Črni marec

Vprašanje o referendumu o pokojninski zakonodaji je ob grožnji obrtnikov postalo tako rekoč nepomembno. Pa ne zato, ker bi obročno odplačevanje prispevkov, ki so ga napovedali obrtniki, povzročilo takojšnji in nenadni zlom pokojninske blagajne. Če je preluknjana malha vzdržala večletno obročno odplačevanje in neskončno odlaganje, ki so si ga, pa niti ne zato, da bi državi poslali kakšno plemenito sporočilo, privoščili veliki, bo najbrž preživela tudi kakšen mesec državljanske nepokorščine tisočev majhnih.

Obrtniška jeza je zaskrbljujoča zato, ker zabija še zadnji žebelj v krsto slovenskega optimizma. Obrtnik bi moral biti srečen in zadovoljen človek. Podjeten in pogumen posameznik, ki namesto, da hodi v službo in čaka na plačo, sprejme razumno mero tveganja in se poda na samostojno pot. Obrtnik je človek, ki je uresničil svoje sanje, unovčil svoje znanje in sposobnosti, si pod soncem izkrčil čisto svoj košček sveta. Obrtnik je steber sodobne tržne družbe. Nekdo, ki je odgovoren za svoja dejanja in za svoje blagostanje. In ki ta občutek odgovornosti v smiselnih koncentričnih krogih širi v družbo. Obrtnik je človek, ki si iz pametnega egoizma prizadeva za urejen, miren, varen svet. Obrtnik je ohranjevalec v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

To, da sredinec dviga proletariat in da se upirajo študenti, je sicer žalostno, a nekako skladno z naravnim redom stvari tega in prejšnjega stoletja. A kaj bo z družbo, v kateri obrtniki, izčrpani od neplačanih računov in obupani od nespremenljivega kaosa, živčne razvaline, sence samih sebe, postanejo anarhisti? In pošljejo državo tja, kamor sonce ne posije?

Morda ima ministrica prav, ko pravi da obrtnike šuntajo neke temne sile. Bo že vedela, saj vlada. Ampak njena izjava je tipična za sodobni slovenski politični trenutek. V katerem so pomembni trideset let stari arhivi, resničnost, denimo tista na presihajočih transakcijskih računih, pa je nekako pogrešljiva.