Čudež na ledu

Da ekipne tekme sprožajo najmočnejša čustva med množicami, smo Slovenci že izkusili. Na (zimskih) olimpijskih igrah so bile takšne priložnosti sila redke. Z izjemo rokometašev, ki so se prek drugega mesta na domačem evropskem prvenstvu uvrstili na olimpijske igre leta 2004 v Atenah, se še nobeni slovenski reprezentanci v ekipnih igrah ni uspelo prebiti na zaključni olimpijski turnir. Do prihoda risov. Hokejska izbrana vrsta je z enim resnim klubom, ki se bori za preživetje v razširjeni avstrijski ligi, tako ali tako športni fenomen.

Z uvrstitvijo v Soči je poskrbela za nov mejnik, s katerim je v izboru športnih novinarjev postala najboljša slovenska ekipa v preteklem letu. Z igrami v Sočiju je ta naziv upravičila in potrdila. Večina je mislila, da se bo med elito odrezala v olimpijskem duhu. A risi v Sočiju niso zgolj sodelovali, pač pa so tudi tekmovali. In še tekmujejo. Z zmago nad Avstrijo so se prebili v zaključne boje oziroma četrtfinale. To pa je že največji uspeh slovenskega hokeja, a obenem tudi slovenskega ekipnega športa na olimpijskih igrah.

Dosežek risov ima posebno težo in ni prišel po spletu srečnih okoliščin. V skupini so premagali eno od članic velike hokejske sedmerice, Slovaško, na olimpijskih kvalifikacijah pa so izločili gostitelje Dance in dve nekdanji sovjetski republiki, Ukrajino in Belorusijo, ki se med drugim lahko pohvali s četrtim mestom na olimpijskem turnirju v Salt Lake Cityju leta 2002. Takrat so Belorusi na poti do polfinala izločili Švede.

Če bi takšen podvig med hokejsko smetano iz lige NHL danes uspel tudi Sloveniji, bi bil to pravi Čudež na ledu, kot so Američani poimenovali svojo zmago v finalu olimpijskih iger v Lake Placidu leta 1980, nad tedaj nepremagljivo Sovjetsko zvezo. A ne glede na razplet četrtfinalnega obračuna so si risi z igro in rezultati že priigrali simpatije in spoštovanje javnosti. Tudi ruske.