Čudne, čudne reči

Ne glede na to, ali te zanima, koliko je plačal tvoj župan ali koliko je pokasiral tvoj sosed ali oboje, je supervizor dober štos. Kot nekakšen interaktivni opravljivi portal z opremo za ustvarjanje po meri krojenih tračev, ga je verjetno vzela večina tistih, ki so službi odžrli kakšno minutko ali dve, da bi se udeležili kolektivnega nadziranja.

Predsednik protikorupcijske komisije je napovedal razvoj treh faz supervizorstva. Prva je faza voajerstva, ki se dogaja zdaj, druga je faza diskreditacije, tretja pa naj bi bila tista prava. Faza, ko bo dostopnost podatkov o nakazilih javnega denarja zasebnikom tako samoumevna kot elektronska zemljiška knjiga ali Ajpesova evidenca pravnih oseb.

To, da se trenutno o kakšnem tonetu ali franciju po nemarnem govori, koliko, da zasluži na račun svojega sošolca, državnega uradnika, ali da se sodnikom po krivem pripisuje službene izlete v sex shope, so neprijetni, a nenevarni spremljevalci odpiranja skrinje. Res nevarna pa je možnost, da se vedno širša dostopnost podatkov izrodi v parodijo in travestijo preglednosti in poštenosti.

Včeraj je bila skupščina Hita, na kateri niso odstavili prvega nadzornika. Jutri ne bo zasedala skupščina Casinoja Portorož, ki bi morala odločati o dokapitalizaciji, sejali pa bodo svetniki v občini Šempeter-Vrtojba in prepozno glasovali o novem igralnemu salonu na meji. Zastrašujoče je, kako nepregledno povezani in pomešani so interesi akterjev vseh aktualnih igralniških igric. V tem vozlu nekateri vidijo le nedolžna naključja, drugi iz njih vlečejo sume o zlorabi informacij in obtožbe korupcije. Kaj je res, ni mogoče prebrati na nobenem spletnem portalu. In zato supervizor, če se hoče izogniti temu, da postane le še ena maska v šaradi čudnih reči, potrebuje tudi fazo štiri. V kateri se bodo drobci podatkov sestavili v kakovostno informacijo. To pa se lahko zgodi samo v enem superzmogljivem vezju: v možganih svobodno mislečega in razgledanega človeškega bitja.